Hrvaška / Heni Erceg: Ulična retorika

Guverner Hrvaške narodne banke, razumen človek in resničen strokovnjak, kar je na hrvaškem družbenem prizorišču prava redkost, je izrazil nezadovoljstvo z vladnim programom za okrevanje gospodarstva, zatrdil, da izhoda iz krize še ni niti slutiti, napovedal dolgo in težko obdobje ter priznal, da mu je žal, ker že pred dvema letoma ni prosil za pomoč Mednarodnega denarnega sklada. Željko Rohatinski je človek, ki mu verjamejo doma in v tujini, strokovnjak, ki mu že leta - amaterskim razdiralnim potezam vladnih ministrov navkljub - uspeva nekako ohranjati monetarno stabilnost države. Toda niti strokovnost niti vpliv guvernerja HNB nista naredila vtisa na premierko. Na njegova resna opozorila se je odzvala tipično omalovažujoče in sporočila, da človek pravzaprav nima pojma in da govori popolne bedarije.
To vrsto političnega govora, pri katerem se z uporabo prostaškega, primitivnega izrazja zavrača vsakršno drugačno mnenje, je na Hrvaškem vpeljal že Franjo Tuđman, znan po tem, da je svoje politične nasprotnike pogosto »počastil« s priložnostnim arzenalom niti najmanj nedolžnih žaljivk, najpogosteje jih je razglasil za »izdajalce« in »prodane duše«, vedno so bili »tisti, ki ne vedo, kaj govorijo«. V Sanaderjevem obdobju je bilo te divje, agresivne retorike nekoliko manj zaradi odločnih zahtev Evropske skupnosti po detuđmanizaciji stranke in države. A to je trajalo le kratek čas in s prihodom Kosorjeve na čelo stranke in vlade je spet opaziti nevarno radikalizacijo politične retorike. Tako rekoč šolski primer uporabe takšnega govora z namenom zastraševanja političnih nasprotnikov in s tem posredno celotnih skupin državljanov, ki si ne želijo več vladavine Hrvaške demokratične skupnosti, smo doživeli na parlamentarni seji ob glasovanju o nezaupnici sedanji vladi. Vseh štirinajst ur razprave, za katero so dali pobudo socialdemokrati, čeprav so vnaprej vedeli, da ne bodo imeli večine glasov in torej njihova zahteva ne bo izglasovana, ves ta dan in pol noči torej lahko razglasimo za čisto norost, v kateri so pobesnelo in kot brez uma sodelovali vsi poslanci vladajoče stranke. Čeprav hadezejevci niso imeli resnega razloga za strah, da bo njihova vlada padla, saj imajo v saboru večino, ne ravno trdno, a vendarle, so se vseeno vedli slabše od nevarnih navijaških skupin, videti so bili kot podivjana horda navijačev ob koncu nogometne tekme, ki jo je njihov klub izgubil.
Dosledna uporaba politične retorike iz devetdesetih let - ko je prav ta postava sedanje stranke HDZ prevzemala oblast z resnimi grožnjami, ki so se v praksi pogosto uresničile - je navsezadnje dosegla vrhunec s predlogom podpredsednika sabora, naj bi ustavno sodišče ukinilo najmočnejšo opozicijsko stranko. Zato ker njeni člani menda trdijo, da je vrh vladajoče partije zločinska organizacija, in s tem izpodkopavajo temeljna načela ustavne ureditve.
Gre za starega Tuđmanovega kadrovika, sestavljavca najslabših hadezejevskih medvojnih in povojnih zakonov, varuha vojnih zločincev, Tuđmanovega državnega tožilca, ki je spretno prikrival zahrbtne umore srbskih civilistov, desno roko Iva Sanaderja, ki pa jo je ta, drugače kot velja za premierko Kosorjevo, vendarle nekako nadzoroval. In kar je najhuje, gre za človeka, ki ima resnično velikanski vpliv na hrvaško pravosodje, saj je njegova beseda pri imenovanju sodnikov, celo članov ustavnega sodišča, še danes odločilna.
Vladimir Šeks, o katerem govorimo, je torej prebral nekaj podobnega uredbi izpred devetdesetih let, ko je bila s tako imenovano Obznano vpeljana diktatura, prepovedana Komunistična partija Jugoslavije, kakršno koli zavzemanje za delavske pravice pa razglašeno za »rdečo propagando«. Če upoštevamo neverjetno dejstvo, da je ustavno sodišče na neposreden politični ukaz prav tega gospoda ravnokar prepovedalo referendum o zakonu o delu, za katerega je sindikat zbral skoraj 800 tisoč podpisov, je logično, da je javnost zaradi Šeksove ustrahovalne retorike v parlamentu zgrožena. Takšno govorjenje zelo nazorno pokaže, kakšne so razmere v vladajoči stranki - v njej vlada občutek strahu pred izgubo oblasti, ta pa je v HDZ v preteklosti vedno spodbudil radikalno odločitev za rabo najrazličnejših zunajinstitucionalnih sredstev. A javnosti je res zelo koristilo, da je videla veliko skupino svojih poslancev, kako skušajo z žaljivkami in besnimi grožnjami iz političnega življenja odstraniti nasprotnika, ki je na podlagi ustave zgolj izkoristil demokratični institut glasovanja o nezaupnici nesposobni in skorumpirani vladi. Razglasiti to za montirani politični proces in zločinski komunistični pamflet pomeni reči adijo, pamet, s čimer pa se prav nič ne zmanjšuje nevarnost novih razdiralnih potez vladajoče stranke na prihodnjih volitvah. Poleg tega so se odločili še za precedens in v parlamentu javno prebrali pismo nekega nepomembnega uradnika Evropske ljudske stranke, v katerem je ta poveličeval uspehe vlade Jadranke Kosor, vodjo najmočnejše opozicijske stranke pa brezobzirno razglasil za »brezveznika, ki ga v Bruslju nihče ne jemlje resno«. Seveda so to pritlehno lobiranje v Evropski uniji označili za nedopustno vmešavanje v hrvaško notranjo politiko.
Zato so dobrohotne ugotovitve, da premierki Kosorjevi ne uspe obrzdati starih Tuđmanovih jastrebov, čeprav to poskuša, napačne, v resnici jih prav ona, ki je popolnoma izgubila stik s stvarnostjo, spodbuja k uporabi politične retorike, zaradi katere člani vladajoče stranke tako zelo spominjajo na razuzdano sodrgo. Ki ne priznava nobenih demokratičnih izhodišč, ampak za discipliniranje nasprotnika uporablja gorjačo. Za zdaj je to samo gorjača nevzdržno prostaškega političnega govora. Kaj pa jutri?