Sociala / Varčevanje pri najbolj ranljivih
Nova zakonodaja med vrsticami prejemnike socialnih pomoči obravnava kot potencialne goljufe
Romana Zidar, raziskovalka na Fakulteti za socialno delo v Ljubljani
MLADINA, št. 45, 11. 11. 2010
Romana Zidar, Fakulteta za socialno delo: »S tem ko revščina postane dediščina, ki se prenaša iz generacije v generacijo, dobimo državo, ki je ''socialna'' le za privilegirane.«
Dokazano je, da so socialni transferji pomemben dejavnik pri zniževanju tveganja revščine. Zakona o socialnovarstvenih prejemkih in o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev poskušata kar najbolj učinkovito preprečevati možne zlorabe. Prinašata pa tudi večje tveganje, da postanejo revni vsi tisti, ki svojih pravic ne bodo uveljavljali, ker bodo prisiljeni sprejeti vsako delo ali zaradi možnosti, da se na premoženje prosilca zapiše zaznamba. Tudi če držijo ocene, da je zlorab 20 odstotkov, to še vedno pomeni, da 80 odstotkov prejemnikov pomoči sistema socialnih transferjev ne zlorablja, ravno njim pa nova zakonodaja med vrsticami sporoča, da jih bodo obravnavali kot potencialne goljufe. Država bi morala svoje moči usmeriti v iskanje načinov, da se revščina zmanjšuje, da se krepi družbeni položaj ranljivih skupin in ustvarja egalitarna družba. Sedaj pa počne ravno nasprotno, saj gre v obsežne zakonodajne spremembe, usmerjene proti tistim, ki uveljavljajo socialne pravice in ki pri tem domnevno goljufajo, hkrati pa ustvarja javno mnenje, da je takšno njeno ravnanje pravilno in utemeljeno. Zakaj ne bi raje pripravljali finančnih projekcij o tem, koliko sredstev bi država pridobila od neizplačanih davkov gospodarskih družb, neizplačanih socialnih prispevkov in plač, saj se ravno tu ustvarjajo razmere, ki prisilijo posameznike in posameznice, da se na poti v trajno revščino oglasijo na lokalnem centru za socialno delo, da bi uveljavljali socialne pravice. Tam pa lahko najprej spoznajo, da uveljavljanje pravic za državo ni najbolj zaželen način reševanja socialne stiske. Takšni ljudje so ogoljufani večkrat - najprej pri brezvestnih delodajalcih, potem jih ogoljufa država, ki teh delodajalcev ne preganja, na koncu pa še sistem, ki jim sporoča, naj se znajdejo sami, saj so sami odgovorni za reševanje svojega nezavidljivega življenjskega položaja. Kdo je prispeval k temu položaju, pa se na tej poti pozabi.
Individualizacija tveganj in kratek spomin v procesu kolektivizacije izgub sta postala normativ državnega aparata. Tisti, ki uveljavljajo svoje socialne pravice, zato postajajo brezoblična gmota, na katero se lepijo mnoge nalepke o ''izkoriščanju države'', ''življenju na račun drugih'', mnogi pravijo, da jim je ''lepo'', da se ''znajdejo'', spet drugi jih želijo narediti žrtve, iz njihovih zgodb se ustvarjajo različne dobrodelne akcije. Takšna ravnanja vzdržujejo obstoječe stanje, v katerem je preživetje mnogih odvisno od dobrodelnih akcij, kjer morajo javno razkazovati svojo bedo, da pridejo do toliko sredstev, da preživijo. Žal se zdi, da pregovorna solidarnost ljudi, ki pogosto živijo tik nad pragom revščine, postaja izgovor za državo, da varčuje pri tistih najbolj ranljivih, in pri tem računa na to, da bodo že nekako prišli do svoje vrečke na Rdečem križu ali Karitasu, da jim bodo pomagali sorodniki in sosedje. Kaj bo, ko bodo ti, ki podarjajo, zdrsnili v revščino? Zagotovo jih ne bodo nadomestili lastniki kapitala. Ti pošljejo kvečjemu nekaj otrok na morje, štipendirajo kakšnega mladostnika ali podarijo kakšen cent od vsakega nakupa. Zanje je revščina sredstvo trženja, saj običajno televizijski oglas, v katerem v najbolj gledanih terminih sporočajo javnosti, kako so odgovorni, stane več, kot je vredna celotna donacija. Kako bi bilo videti, če bi v oglasu za trgovsko verigo kazali vrsto pred Rdečim križem in sporočali, da z vsakim nakupom njihovega jogurta podarimo cent za vrečko riža, ki bo pristal v rokah nekoga iz te vrste? Dvomim, da bi potem ljudje raje jedli jogurte. Revščine pač nočemo videti, niti imeti neposrednega opravka z ljudmi, ki se znajdejo v njej. Še posebej, če se to dogaja pred našimi vrati.
Romana Zidar, raziskovalka na Fakulteti za socialno delo v Ljubljani
MLADINA, št. 45, 11. 11. 2010
Romana Zidar, Fakulteta za socialno delo: »S tem ko revščina postane dediščina, ki se prenaša iz generacije v generacijo, dobimo državo, ki je ''socialna'' le za privilegirane.«
Dokazano je, da so socialni transferji pomemben dejavnik pri zniževanju tveganja revščine. Zakona o socialnovarstvenih prejemkih in o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev poskušata kar najbolj učinkovito preprečevati možne zlorabe. Prinašata pa tudi večje tveganje, da postanejo revni vsi tisti, ki svojih pravic ne bodo uveljavljali, ker bodo prisiljeni sprejeti vsako delo ali zaradi možnosti, da se na premoženje prosilca zapiše zaznamba. Tudi če držijo ocene, da je zlorab 20 odstotkov, to še vedno pomeni, da 80 odstotkov prejemnikov pomoči sistema socialnih transferjev ne zlorablja, ravno njim pa nova zakonodaja med vrsticami sporoča, da jih bodo obravnavali kot potencialne goljufe. Država bi morala svoje moči usmeriti v iskanje načinov, da se revščina zmanjšuje, da se krepi družbeni položaj ranljivih skupin in ustvarja egalitarna družba. Sedaj pa počne ravno nasprotno, saj gre v obsežne zakonodajne spremembe, usmerjene proti tistim, ki uveljavljajo socialne pravice in ki pri tem domnevno goljufajo, hkrati pa ustvarja javno mnenje, da je takšno njeno ravnanje pravilno in utemeljeno. Zakaj ne bi raje pripravljali finančnih projekcij o tem, koliko sredstev bi država pridobila od neizplačanih davkov gospodarskih družb, neizplačanih socialnih prispevkov in plač, saj se ravno tu ustvarjajo razmere, ki prisilijo posameznike in posameznice, da se na poti v trajno revščino oglasijo na lokalnem centru za socialno delo, da bi uveljavljali socialne pravice. Tam pa lahko najprej spoznajo, da uveljavljanje pravic za državo ni najbolj zaželen način reševanja socialne stiske. Takšni ljudje so ogoljufani večkrat - najprej pri brezvestnih delodajalcih, potem jih ogoljufa država, ki teh delodajalcev ne preganja, na koncu pa še sistem, ki jim sporoča, naj se znajdejo sami, saj so sami odgovorni za reševanje svojega nezavidljivega življenjskega položaja. Kdo je prispeval k temu položaju, pa se na tej poti pozabi.
Individualizacija tveganj in kratek spomin v procesu kolektivizacije izgub sta postala normativ državnega aparata. Tisti, ki uveljavljajo svoje socialne pravice, zato postajajo brezoblična gmota, na katero se lepijo mnoge nalepke o ''izkoriščanju države'', ''življenju na račun drugih'', mnogi pravijo, da jim je ''lepo'', da se ''znajdejo'', spet drugi jih želijo narediti žrtve, iz njihovih zgodb se ustvarjajo različne dobrodelne akcije. Takšna ravnanja vzdržujejo obstoječe stanje, v katerem je preživetje mnogih odvisno od dobrodelnih akcij, kjer morajo javno razkazovati svojo bedo, da pridejo do toliko sredstev, da preživijo. Žal se zdi, da pregovorna solidarnost ljudi, ki pogosto živijo tik nad pragom revščine, postaja izgovor za državo, da varčuje pri tistih najbolj ranljivih, in pri tem računa na to, da bodo že nekako prišli do svoje vrečke na Rdečem križu ali Karitasu, da jim bodo pomagali sorodniki in sosedje. Kaj bo, ko bodo ti, ki podarjajo, zdrsnili v revščino? Zagotovo jih ne bodo nadomestili lastniki kapitala. Ti pošljejo kvečjemu nekaj otrok na morje, štipendirajo kakšnega mladostnika ali podarijo kakšen cent od vsakega nakupa. Zanje je revščina sredstvo trženja, saj običajno televizijski oglas, v katerem v najbolj gledanih terminih sporočajo javnosti, kako so odgovorni, stane več, kot je vredna celotna donacija. Kako bi bilo videti, če bi v oglasu za trgovsko verigo kazali vrsto pred Rdečim križem in sporočali, da z vsakim nakupom njihovega jogurta podarimo cent za vrečko riža, ki bo pristal v rokah nekoga iz te vrste? Dvomim, da bi potem ljudje raje jedli jogurte. Revščine pač nočemo videti, niti imeti neposrednega opravka z ljudmi, ki se znajdejo v njej. Še posebej, če se to dogaja pred našimi vrati.