Plošče / Deca Debilane: Brez naslova

+ + + +

Radio Študent je del svojega poslanstva vselej videl v predstavljanju deprivilegiranih vsebin, muzik z obrobja, zasedb, ki se ne ukvarjajo preveč s trendi, a so skoraj po pravilu glasnice novih, kreativnih glasbenih zasukov. To poslanstvo opravlja tudi s ponovno obujenim, zelo aktivnim založništvom, v katerem prostor dobivajo domači bendi, ki jih širša publika po krivem spregleduje. Bi pa za večino letos izdanih ustvarjalcev lahko ugotovili, da gre za dobro zapisana, prepoznavna imena v slovenskem podtalju, ki so nase opozorila predvsem v zadnjem času. Precej po tihem so se mednje sedaj prikradla Deca Debilane, zasedba, ki se v tej druščini ponaša z najdaljšim stažem in imenom, ki ga najbrž pozna vsak zapriseženi alternativec, pa čeprav niti dobro ne ve, kam bi ga umestil. Je nekakšna stalnica v domačem marginalnem glasbenem okolju, o kateri vedo nekoliko več povedati le posamezniki, ki se je bodisi spomnijo z enega zgodnejših Klubskih maratonov, ali tisti, ki so jo imeli priložnost spoznati na katerem od njenih razmeroma redkih koncertov. Po svoje gre vsekakor za nekakšen paradoks, saj zasedbo tudi skozi prizmo glasbenega izraza z Rožnodolci vežejo najtesnejše vezi. Zlahka bi jo označili za neposredno naslednico radikalnih glasbenih preobratov iz revolucionarnih osemdesetih let, ki jih je pri nas naznanjal prav Radio Študent. Vzrokov za to hojo po obrobju je najbrž več, od zadržane pojavnosti do pogostih kadrovskih sprememb pa seveda izraznosti, s katero Deca Debilane nagovarjajo zelo specifično publiko.

Trenutno štiričlanska zasedba je med svojim sedaj že skoraj dvajsetletnim obstojem sicer izdala nekaj plošč, a so te prostor prav tako našle le v najobskurnejših zbirkah. Najbrž se ta trend ne bo obrnil niti z novim albumom brez naslova, s katerim zasedba nadaljuje in priložnostno nadgrajuje svojo mračnjaško estetiko, ki je celo v kontekstu razgibane domače alterprodukcije slišati zelo osamljeno. Njene nastavke lahko iščemo v ekstremnejših rockovskih odvodih, hrupnem eksperimentiranju in predvsem industrijskem ruženju zgodnjih zvočnih prevratnikov tipa Throbbing Gristle, Cabaret Voltaire, pa tudi Einstürzende Neubauten, ki jih Deca Debilane skozi zvedavo raziskovanje širijo v sebi lastno, ekscentrično, konfrontativno, zadušljivo in neprizanesljivo zvočno izkušnjo. Resda bi zasedbi lahko očitali preveliko zagledanost v preteklost, toda njene težnje po raziskovanju razbitin sodobnega ustroja so danes vsaj tako aktualne, kot so bile v osemdesetih letih minulega stoletja. V času, ko obstoj oziroma prisotnost narekujeta prilagodljivost in upogljivost, Deca Debilane ostajajo zvesta sama sebi in konformizmu raje lucidno nastavljajo ogledalo.