Plošče / Deca Debilane: Brez naslova

+ + + +

Radio Študent je del svojega poslanstva vselej videl v predstavljanju deprivilegiranih vsebin, muzik z obrobja, zasedb, ki se ne ukvarjajo preveč s trendi, a so skoraj po pravilu glasnice novih, kreativnih glasbenih zasukov. To poslanstvo opravlja tudi s ponovno obujenim, zelo aktivnim založništvom, v katerem prostor dobivajo domači bendi, ki jih širša publika po krivem spregleduje. Bi pa za večino letos izdanih ustvarjalcev lahko ugotovili, da gre za dobro zapisana, prepoznavna imena v slovenskem podtalju, ki so nase opozorila predvsem v zadnjem času. Precej po tihem so se mednje sedaj prikradla Deca Debilane, zasedba, ki se v tej druščini ponaša z najdaljšim stažem in imenom, ki ga najbrž pozna vsak zapriseženi alternativec, pa čeprav niti dobro ne ve, kam bi ga umestil. Je nekakšna stalnica v domačem marginalnem glasbenem okolju, o kateri vedo nekoliko več povedati le posamezniki, ki se je bodisi spomnijo z enega zgodnejših Klubskih maratonov, ali tisti, ki so jo imeli priložnost spoznati na katerem od njenih razmeroma redkih koncertov. Po svoje gre vsekakor za nekakšen paradoks, saj zasedbo tudi skozi prizmo glasbenega izraza z Rožnodolci vežejo najtesnejše vezi. Zlahka bi jo označili za neposredno naslednico radikalnih glasbenih preobratov iz revolucionarnih osemdesetih let, ki jih je pri nas naznanjal prav Radio Študent. Vzrokov za to hojo po obrobju je najbrž več, od zadržane pojavnosti do pogostih kadrovskih sprememb pa seveda izraznosti, s katero Deca Debilane nagovarjajo zelo specifično publiko.