intervju / Milan Dekleva: "Ne živimo v zdravem svetu"

Milan Dekleva (64), pesnik, prozaist in romanopisec, je izdal več kot petnajst pesniških zbirk, zbirk kratke proze in romanov. Je dobitnik vseh najvišjih priznanj s področja književnosti. Širšemu bralstvu je morda najbolj ostal v spominu po zbirki lirične poezije Šepavi soneti (1995). Dekleva je tudi avtor številnih knjižnih objav za otroke in mladino. Zadnjih dvanajst let je bil urednik Otroškega in mladinskega programa. Lani se je upokojil. Je izvrsten pianist, skladatelj in dolgoletni član zasedbe Salamander. Med zanimivimi zabeležkami v njegovi biografiji najdemo tudi podatek, da je bil igralec ragbija. Milan Dekleva je zanimiv sogovornik. Govori v jeziku umetnosti, včasih v metaforičnem, kakršen zaznamuje tudi njegovo književnost, vendar za njim stoji jasna misel. Sam pravi, da jezik umetnosti razodeva o svetu in človeški notranjosti več resnice kot faktografsko naštevanje dejstev. S takšnim jezikom, ki vznika iz subjektivne svobode posameznika, je mogoče razkrinkati frenetičnost sodobne pisane in govorjene besede in pogledati v zamaščeno drobovje sistema. Z Deklevo smo se pogovarjali o jeziku v tiskani besedi in na medmrežju, o vzrokih in posledicah poplitvenja sodobnih družb, o zakritih razmerjih med lažjo in resnico, o tesnobi, strahu in iskanju varnosti posameznika v današnjem času, pa tudi o izjemnih posameznikih, ki so pripravljeni plavati proti toku, da bi ohranili svojo svobodo.

Kriza, ki jo živimo, bi morala »prisiliti« ljudi k razmisleku o naravi družbenega sistema in o temeljnih postulatih, na katerih temelji. Tudi o etičnih. Toda očitno se je dovolj zgodaj sprožil informacijski stroj z namenom, da prekrije pravo naravo krize, ki je strukturna in permanentna. Ste zato na novinarskih dnevih rekli: »Črnogledost naj kar bo, mislim, da je zelo produktivna.« Mislite, da so na obzorju pozitivni premiki?

Nisem preveč optimističen. Zanašam se na splošni, filozofski ali pa eksistencialni čut, ki mi pravi, da potujemo k izpevu civilizacije. Civilizacija ne napreduje, ampak nazaduje. Veliko sem razmišljal o tem, zakaj nam je bila vsiljena dialektična misel, da se civilizacija razvija, da je zgodovina vzpenjajoča se premica. V resnici smo sprejeli način zahodnjaškega delovanja, ki ga potrebujemo za polastitev sveta, za gospodovanje nad svetom. Zato nisem optimističen. Nalašč vztrajam v črnogledosti, kajti zdi se mi, da bi le kriza, ki bi se zaostrila do takšne stopnje, ko bi se človek in družba v celoti začutila resno ogroženega, sprožila produktiven obrat.