Zrelo za obvezno čtivo

Decembra 1976 je pred kamerami britanske televizije nastopila sveža pridobitev založbe EMI, četverica z opojnimi substancami podprtih mulcev po imenu Sex Pistols, in tistega večera je bila na britanski televiziji prvič javno izgovorjena beseda »fuck«. Ko je novembra 1977 izšel njihov prvi in edini studijski album z naslovom Never Mind The Bollocks Here's The Sex Pistols, je bila vsa njihova prihodnost že za njimi. »Ste kdaj imeli občutek, da so vas prevarali?« je bilo vprašanje, s katerim je Johnny Rotten 14. januarja 1978 pred 5000-glavim občinstvom v San Franciscu zaključil zadnji živi nastop Sex Pistolsov. Johnny je spoznal, da vsaka revolucija, tudi glasbena, žre svoje otroke. Zavesa je padla štiri dni kasneje. Johnny Rotten jo je mahnil na Jamajko, Sid Vicious pa se je prisesal na iglo, ki mu jo je slabo leto kasneje iz žile potegnil mrliški oglednik in kot vzrok smrti potrdil predoziranje. Istega leta je menedžer Malcolm McLaren dokončal dokumentarec The Great Rock'n'Roll Swindle, ki je pojasnil, da bi bilo brez rokenrol prevar tipa Sex Pistols v šov biznisu prekleto dolgčas. Dodal je, da za revolucijo niso dovolj samo jajca, rabiš tudi dober piar. Pistolsi so panku dali imidž, glasbo pa so v glavnem prispevali drugi bendi. Tudi slovenski. Če je v Veliki Britaniji pank umiral, se je v Sloveniji šele dobro rojeval.

Rdeči alarm

»Kva je pa s tabo? A si padu pod kosilnico?«
»Ma ne, vosu! To je zdej nova scena! Razlož mu, Bojč!«
»Aha ... Pank!!! Pankerji so za totalno anarhijo! Ne jebejo sistema in polcaje klofajo s ketnami! Pa knofle nosijo ...«
»Knofle? Zajebavaš ...«
»Zanč sm vidu enga u mestu! Vojaške škorne majo!«
Tako je videti prvi stik s pankom, »sarkastičnim, negativističnim, politično nekorektnim izbruhom nihilizma, mladostniških frustracij in nezadovoljstva delavskega razreda nad (britanskim) establišmentom« (prosto po recenziji prvenca Sex Pistols), v štiristranskem stripovskem intermezzu White Riot, ki povezuje Rdeči alarm in Črne dneve v albumsko celoto, kultni Rdeči alarm, ki je izšel (naključje?) natančno dvajset let po prvem televizijskem nastopu Sex Pistols. Rdeči alarm, ki je premiero doživel na straneh Mladine, je bil obenem prvi Lavričev strip, ki je zaživel svoje lastno življenje v albumski obliki, vendar pa se to ne bi zgodilo, če ga avtor ne bi izdal v samozaložbi, saj je povsod, kjer je vprašal za subvencije, naletel na gluha ušesa in prazne obljube. Vztrajnost se je vsekakor izplačala. Strip, natisnjen v 700 izvodih, je pošel v treh mesecih in takoj postal eden najbolj iskanih zbiralskih primerkov na področju našega stripa, ta status pa je obdržal celih petnajst let, okej, do dolgo pričakovanega - in znatno razširjenega - ponatisa, ki je prejšnji četrtek izšel v zbirki Republika Strip revije Stripburger, pod okriljem založnika Forum Ljubljana. Mimogrede, če prve izdaje Rdečega alarma niste posvinjali ali pomečkali, jo lahko kadarkoli, ne glede na ponatis, prodate za najmanj 50 evrov, za podrobnosti pa se obrnite na šefa Strip-Art-Nice Buch. Starosta slovenske stripovske scene Igor Vidmar je Rdeči alarm takoj ob izidu leta 1996 označil za prvo klasiko naše moderne literature po Gatnikovi Magni Purgi, zrelo za obvezno čtivo. Pa ne zato, ker v stripu tudi sam nastopa, marveč zato, ker je Rdeči alarm dejansko prvovrstna stripovska popkulturna mojstrovina, nostalgična pripoved brez patetike in pretiravanja o otrocih socializma, o zlatih časih ljubljanske scene zgodnjih osemdesetih let, ko je uporna generacija namesto »Lepo je v naši domovini biti mlad« prepevala »Nč se ne premakne, nč se ne premakne, nč se ne premakne naprej« in, kot zapiše avtor, mladost prekrokala ob hladnih ženskah, mlačnem pivu in vrelih ritmih panka. Tok spomina se sproži, ko se na Tromostovju srečata Jure oziroma Krt, nekoč bobnar punk benda Rdeči alarm, leta 1996 pa vzoren mož in oče, ter Majk, nekoč zagrizen anarhist, pankrt, ludist in pevec Rdečega alarma, leta 1996 pa čistokrvni japi, borzni posrednik s porschejem, zlato uro, mobitelom - in plešo, ga zbode Krt. Krt je po svoje ostal zvest uporniški mladosti, medtem ko je Majk spomin na mlada leta vrgel na smetišče zgodovine ter ideale temeljito prevrednotil in prilagodil sistemu.
Rdeči alarm je leta 1996 predstavljal generacijski krik, ki je v domačem okolju izvrstno nadgrajeval pankovski revival, vračal upanje v sodoben slovenski avtorski strip in verjel v svojo prihodnost. In bil je tudi edini strip s svojo glasbeno podlago. Postpankovska skupina Racija je svoj bliskoviti prvenec krstila z enakim naslovom, v veliki meri pa so njihov glasbeni izraz inspirirali prav dogodki, ki jih je veličastno nanizal Lavričev strip. Tudi uglasbeni Rdeči alarm je tako predstavljal egocentrični generacijski krik, ki ne trpi ugovorov, ne sprejema kompromisov in ne prebavlja parol. V bistvu je šlo za nekakšen poskus Dolgcajta devetdesetih, ki je brez lažne skromnosti povedal, kaj hoče in da to hoče zdaj. Še sveži ponatis, ki ohranja originalno naslovnico Rdečega alarma, je razširjen z nadaljevanjem dogodkov izpred petnajstih let, ki nosi naslov P.S. in skozi spomine znova ujame čvrst stik s sedanjostjo, skozi avtobiografsko obarvano pripoved pa reflektira značaj Slovenije v malem, podan skozi pogled posameznika, ki ve, da se stvari konec koncev vedno spreminjajo zgolj zato, da bi lahko ostale iste. Vezi med nekdanjimi prijatelji so še ohlapnejše, takorekoč neobstoječe, saj se jih spomnijo samo, če se po naključju srečajo na kakšnem pogrebu. Lavrič pravi, da je imel vedno občutek, da zgodba ni bila do konca povedana, da je nekatere stvari treba še povezati in zaključiti, kar je predstavljalo enega od razlogov za nadaljevanje in dopolnjeno izdajo. »Pa zabavno se mi zdi, da se dogaja v realnem času, ko se stari dedci pri petinštiridesetih, petdesetih letih spet srečajo in jim ni jasno, kam je vse šlo tako hitro. Oni bi še noreli, pa imajo kravate in revmo in vnuke.«

Appoline, pogrešana pri osmih letih

»Vi pač niste zmožni preseči razmišljanja o tem, ali sva imela seksualne odnose ali ne ... Vi seks enačite z ljubeznijo. Torej predvidevate, da sem se nemara zaljubila vanj, kot žrtev stockholmskega sindroma,« pove Appoline inšpektorju Wimmsu, ki je z dvema streloma v glavo v samoobrambi pravkar pokončal njenega 'zaščitnika' in spoznal, da je hudičevo privlačna in navidez nedolžna punca, ki stoji pred njim, tista Appoline, ki je izginila pred desetimi leti. Spomnimo se, 23. avgusta 2006 je iz kleti lično urejene in zgledno varovane predmestne hišice pobegnila Natascha Kampusch, ki je v podzemlju, na dobrih petih kvadratnih metrih, preživela osem let oziroma 3096 dni. Zgodba s srečnim koncem o pogrešani deklici, ki je 2. marca 1998 izginila brez sledu, je bliskovito obkrožila svet. Javnost se je zgražala, ljudje so bili šokirani, mediji so tekmovali v razkrivanju senzacionalnih podrobnosti in se pulili za ekskluzivni intervju s presenetljivo mirno Natascho. Zgodba o dekletu iz kleti je pod površjem drame o bizarni ugrabitvi 10-letne deklice s sabo naplavila tudi vpogled v psihopatologijo predmestja in njegovih prebivalcev, tako otopelih v ritmu ponavljajoče se vsakdanjosti, da Natasche Kam-
pusch verjetno ne bi prepoznali, niti če bi se sprehodila po drugi strani njihove ulice.
Čeprav to ni nikjer eksplicitno navedeno, ni nobenega dvoma, da je bila prav zgodba o Nataschi Kampusch navdih za francoskega scenarista Jeana-Davida Morvana, ki je skupaj s Tomažem Lavričem, podpisanim kot TBC, za založbo Casterman ustvaril izjemno psihološko srhljivko, stripovski album Appoline, ki potovanje v srce predmestne teme nadaljuje tam, kjer se zgodba o avstrijskem dekletu iz kleti konča. Se pravi na psihološki analizi domnevnega ugrabitelja, ki je celo življenje živel sam s posesivno materjo, in domnevne žrtve, ki začne zlagoma surovo manipulirati z osnovnimi čustvi svojega 'gospodarja', vse do trenutka, ko se njuni vlogi v tem spervertiranem love-hate odnosu povsem zamenjata. Appoline, ki je prvi teden novembra v slovenskem prevodu izšel pri celjski založbi Studio Risar, je francoske bralce šokiral najprej z vrhunsko kadriranimi brutalnimi prizori, ki so zaradi sijajne Lavričeve risbe še toliko bolj boleči, nato pa še z vsebino in razpletom, ki seveda ne more pripeljati do srečnega konca. Nekateri recenzenti so založbi Casterman očitali, da je album Appoline preveč nazoren in intriganten, da bi ga lahko prodajali brez jasnega opozorila, da gre za strip z odraslo tematiko. Kakorkoli že, končno je dostopen tudi slovenskim stripovskim sladokuscem.