Film / Upokojeni, oboroženi, nevarni

za

Upokojevanje po ameriško.

Zdaj, ko so tajne depeše, ki jih je razkrila spletna stran WikiLeaks, pokazale, da ameriške ambasade vohunijo za nami, je čas, da si pogledate še Upokojene, oborožene, nevarne, akcijsko komedijo, ki pokaže troje: prvič, da s Cio ni šale, drugič, da je Cia res vsemogočna, in tretjič, da agenti Cie najraje vohunijo drug za drugim - in da tudi najraje pobijajo drug drugega. Woody Allen je nekoč rekel, da so intelektualci kot mafija - pobijajo se le med sabo. Tudi agenti Cie so kot mafija - pobijajo se le med sabo. Bruce Willis je Frank Moses, nekdanji agent Cie, neuničljivi junak najbolj »črnih« operacij (a la Gvatemala '81), ki na lepem ugotovi, da ga skuša nekdo likvidirati - ko malce bolje pogleda, ugotovi, da ga skuša likvidirati prav Cia in da so na listi za odstrel tudi vsi njegovi nekdanji kompanjoni, John Malkovich, Morgan Freeman in Helen Mirren, ki niso le »intelektualni« - heh, oskarjevski - bazen nekdanje Cie, ampak tudi njena Divja banda, Wild Bunch, kar veste po tem, da se v filmu pojavi Ernest Borgnine (varuh dosjejev!), zadnji preživeli iz Peckinpahove Divje bande, in da slišimo repliko »Ne bi hotel, da bi bilo drugače«, ki smo jo več kot enkrat slišali tudi v Divji bandi. Film potem mutira v lucidni, energični, stripovski, eksplozivni, obešenjaški, sarkastični ringel-špil, na katerem do konca pridejo tisti, ki mislijo, ne pa oni, ki le izvršujejo povelja. Mi lahko le uživamo v tem, kako stara garda pobija agente Cie, ki jih je Hillary Clinton poslala nad nas, obenem pa tudi v spoznanju, da te nove generacije vohunov, ki so jih poslali nad nas, reliktom hladne vojne ne sežejo niti do kolen. In kakšno olajšanje je to za Franka in tovarišijo! Že leta niso nikogar ubili.
(ne igra v Kolosejih)