Intervju / Igor Vidmar: "Meni je šlo predvsem za razkrivanje prepada med ideologijo in stvarnostjo"

O Igorju Vidmarju je bilo napisanega že veliko, a slovenska javnost ga pozna predvsem kot prvega ideologa punka v Sloveniji, tistega, ki je še v t. i. svinčenih časih kljuboval vsem nepravilnostim tedanje družbene ureditve. To je razbrati iz njegovih bridkih političnih komentarjev iz rosnih let Radia Študent, kjer je v začetku sedemdesetih začel javno aktivistično pot. V dolgih letih javnega delovanja se je boril za pravičnost in za to uporabljal različna sredstva: provokativne politične komentarje, udeležbo na poletni korčulski novolevičarski šoli, ki ga je stala članstvo v tedanji ZK, kmalu zatem pa je, ker je bil velik oboževalec zahodnega underground stripa, uredil tudi prvi stripovski album na Slovenskem, Magno Purgo. S tem se je začela njegova obsedenost z alternativno kulturo, ki je s pojavom skupine Buldožer prvič pokazala družbenopolitični naboj popularne glasbe. A za takrat še dolgolasega Vidmarja se je veliki vdor v svet popularne glasbe zgodil nekaj let kasneje, z legendarnim nastopom Pankrtov na moščanski gimnaziji. Takrat se je vse spremenilo - Vidmarjevi lasje so se postopoma krajšali, v punku pa je našel novo sredstvo za izražanje kolektivnega nezadovoljstva slovenske mladine in postal ena izmed najvidnejših osebnosti ljubljanske punkovske in alternativne scene. V začetku osemdesetih let je skupaj s somišljeniki zagnal festival Novi rock, ki je dve desetletji podpiral alternativno rockovsko ustvarjalnost v Sloveniji in tedanji Jugoslaviji, organiziral veliko koncertov tujih glasbenikov in se v poosamosvojitvenem času aktivno in posredno lotil politike - leta 1996 je celo kandidiral na listi Peršakovih Demokratov. V poosamosvojitvenih letih, ko je že veljal za sivo eminenco slovenskega koncertnega dogajanja, ga je občinstvo spremljalo tudi kot rednega komentatorja političnega dogajanja na nacionalni televiziji.

Vaša poklicna pot se je začela že v študentskih letih, ko ste delali v politični redakciji Radia Študent. Kakšna je bila klima na RŠ v začetku sedemdesetih let oziroma v začetkih delovanja tega radia?

> Reciva raje delovna in aktivistična pot, saj nisem poklicni novinar. Klime ni bilo, samo centralna kurjava in poleti odprta okna. Ekipa je bila precej bizarna: v oseki prvega študentskega gibanja smo se tam poleg ustanoviteljev RŠ in protagonistov leta 1968 znašli tudi nadobudni novinci, sam sem takrat še študiral ekonomijo, v aparatu RŠ pa je bilo še nekaj kazensko premeščenih iz študentskega servisa in seveda partijskih »kontrolorjev«, pa tudi huda ekipa glasbenih pionirjev - Bulič, Sušnik, Kislih, Pirc, kasnejši stebri Vala 202 -, s katero smo se »politiki« malo pričkali, malo pa igrali tarok. Da epohalnega dua Ovsec-Paternoster ne omenjam, ali pa Lotriča ... skratka, izjemno spodbudno, odtrgano ustvarjalno in pluralno. Pa še ŠKUC je bil sosed v isti kleti, najprej z ustanovitelji: Zornom - prav tem, ki je sedaj Janšev kulturni ideolog, pa Deklevo, Slodnjakom, nato Hanžkom, Štrajnom, Ogorevcem, Mlakarjem, Tajo Vidmar.