Plošče / Neil Young: Le Noise

+ + + +

Ko človek posluša novo studijsko ploščo kanadskega rockovskega veterana, se vpraša, kaj za vraga ni jasno njegovim mlajšim kolegom, ki iz ustvarjanja glasbe pogosto delajo znanost, kot da se ne bi zavedali, da se formula za uspeh skriva preprosto v dobrem pisanju pesmi. OK, gospod, ki je pravkar dopolnil petinšestdeset pomladi, je na svojih petintridesetih studijskih albumih priložnostno resda kdaj zabrenkal na sumljive strune, toda te ekscentrične izlete lahko razumemo v širšem kontekstu njegove sedaj že polstoletne kariere. Zdi se, da je Young na teh razvratnih glasbenih ekskurzijah le nabiral sveže ideje, ki jih je pozneje mojstrsko uporabljal na svojih uspešnejših ploščah. In teh je bilo veliko. Vizionarska Everybody Knows This is Nowhere (1969) in After the Gold Rush (1970), mehkobna Harvest (1972) in Comes a Time (1978), katarzični Tonight's the Night (1975), arhetipski Rust Never Sleeps (1979), povratniški Freedom (1989) in brezčasni Harvest Moon (1992) so le nekateri od albumov, ki so se za vselej zapisali v zgodovino rockovske in folkovske glasbe, Youngu pa prinesli sloves enega najvplivnejših sodobnih pevcev in piscev pesmi. Z novo ploščo Le Noise ostaja zvest svoji izvirni estetiki, ki jo zaznamujejo prepoznaven kitarski slog, njegov falzet in tenor ter intimna osebnoizpovedna besedila.