striptiz / Bojana Piškur, kustosinja
... o razstavi o eksperimentalnem filmu v Jugoslaviji 1951-1991 “Vse to je film!”, ki je na ogled do 28. februarja v Moderni galeriji v Ljubljani
MLADINA, št. 1, 6. 1. 2011
“Izhodišče za razstavo v Moderni galeriji so bili filmi, ki so pomenili premik v prevladujočem filmskem jeziku ter ponudili nove in drugačne tematske, estetske in produkcijske vzorce v kulturnem prostoru nekdanje Jugoslavije med letoma 1951 in 1991. Eksperimentalni film je zagotovo najbolj spregledana oblika filmskega izraza, ki je dolgo časa ostajal pretežno v domeni povsem samosvoje, marginalizirane ter od večinskih tokov ločene teorije in prakse. In dejansko gre prej kot za žanr ali zvrst morda za držo, opredelitev, ki v filmu ne prepoznava njegove najbolj pogosto prepoznane funkcije (sredstva za pripovedovanje zgodb), marveč ga vedno znova bere v njegovi prvobitni zmožnosti kazanja, označevanja zidakov percepcije. Konkretni rezultat učinkov je lahko tako poetičen kot političen, tako izpoveden kot pripoveden. Gre torej za eksperimentiranje ne samo v preverjanju formalnih možnosti, ki jih za tak eksperiment ponuja filmski trak, temveč tudi za spremembo v samem pojmovanju tega, kaj in za koga umetnost sploh je.”
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
“Izhodišče za razstavo v Moderni galeriji so bili filmi, ki so pomenili premik v prevladujočem filmskem jeziku ter ponudili nove in drugačne tematske, estetske in produkcijske vzorce v kulturnem prostoru nekdanje Jugoslavije med letoma 1951 in 1991. Eksperimentalni film je zagotovo najbolj spregledana oblika filmskega izraza, ki je dolgo časa ostajal pretežno v domeni povsem samosvoje, marginalizirane ter od večinskih tokov ločene teorije in prakse. In dejansko gre prej kot za žanr ali zvrst morda za držo, opredelitev, ki v filmu ne prepoznava njegove najbolj pogosto prepoznane funkcije (sredstva za pripovedovanje zgodb), marveč ga vedno znova bere v njegovi prvobitni zmožnosti kazanja, označevanja zidakov percepcije. Konkretni rezultat učinkov je lahko tako poetičen kot političen, tako izpoveden kot pripoveden. Gre torej za eksperimentiranje ne samo v preverjanju formalnih možnosti, ki jih za tak eksperiment ponuja filmski trak, temveč tudi za spremembo v samem pojmovanju tega, kaj in za koga umetnost sploh je.”