H&M / In zdaj?
MLADINA, št. 1, 6. 1. 2011
Kaj lahko storimo? Dražje ni nič boljše. V vseh nemških območjih za pešce lahko poleg raznovrstnih poceni stvari kupimo tudi majico za 30 evrov ali kavbojke za 150. Praviloma zato pridelovalci in šivilje ne dobijo višje plače. Večinoma izdelke dražjih blagovnih znamk šivajo v istih tovarnah kot poceni oblačila. Z višjo ceno ne pokrivajo višjih plač, temveč obsežnejše oglaševanje. Kdor pri kupovanju oblačil ne misli le na svoj videz, temveč tudi na dohodek tistih, ki zašijejo bluzo ali jakno, mora biti pozoren na druge dejavnike. A na katere? Danes že imamo trgovine z okoljsko in družbeno neoporečnimi izdelki. A kot prvo se jih je v najbolj obiskovane nakupovalne predele prebilo le malo in jih je mogoče najti samo na internetu, kot drugo pa se je pri tem pogosto treba zanesti zgolj na izjavo ponudnika, da sta bombaž in majica dejansko plod poštene preskrbovalne verige. »V panogi se spreminja na bolje, manjkajo pa enotna in zanesljiva merila, kot jih poznamo pri hrani,« pravi novinarka iz Hamburga Kirsten Brodde, avtorica knjige Saubere Sachen (Čiste stvari). Nekaj opornih točk že obstaja. Pri tem verjetno prednjači fundacija Fair Wear. Podjetja, ki so včlanjena vanjo, morajo dovoliti, da njihove obrate preverijo neodvisni nadzorniki, njihove ugotovitve pa so javno objavljene. V fundaciji je zdaj nekaj deset članic, med njimi tudi znane znamke, kot so proizvajalci oblačil za prosti čas Jack Wolfskin, Mammut in Vaude.
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Kaj lahko storimo? Dražje ni nič boljše. V vseh nemških območjih za pešce lahko poleg raznovrstnih poceni stvari kupimo tudi majico za 30 evrov ali kavbojke za 150. Praviloma zato pridelovalci in šivilje ne dobijo višje plače. Večinoma izdelke dražjih blagovnih znamk šivajo v istih tovarnah kot poceni oblačila. Z višjo ceno ne pokrivajo višjih plač, temveč obsežnejše oglaševanje. Kdor pri kupovanju oblačil ne misli le na svoj videz, temveč tudi na dohodek tistih, ki zašijejo bluzo ali jakno, mora biti pozoren na druge dejavnike. A na katere? Danes že imamo trgovine z okoljsko in družbeno neoporečnimi izdelki. A kot prvo se jih je v najbolj obiskovane nakupovalne predele prebilo le malo in jih je mogoče najti samo na internetu, kot drugo pa se je pri tem pogosto treba zanesti zgolj na izjavo ponudnika, da sta bombaž in majica dejansko plod poštene preskrbovalne verige. »V panogi se spreminja na bolje, manjkajo pa enotna in zanesljiva merila, kot jih poznamo pri hrani,« pravi novinarka iz Hamburga Kirsten Brodde, avtorica knjige Saubere Sachen (Čiste stvari). Nekaj opornih točk že obstaja. Pri tem verjetno prednjači fundacija Fair Wear. Podjetja, ki so včlanjena vanjo, morajo dovoliti, da njihove obrate preverijo neodvisni nadzorniki, njihove ugotovitve pa so javno objavljene. V fundaciji je zdaj nekaj deset članic, med njimi tudi znane znamke, kot so proizvajalci oblačil za prosti čas Jack Wolfskin, Mammut in Vaude.