Alexander Frater: Na lovu za monsunom: sodobno romanje po Indiji

+ + + + +

Zlati dež in fatalna žehta

Fratrovo romanje poteka na več ravneh. Gre za skoraj rekapitulacijo, ko odkrijejo, da si je na enem od potovanj poškodoval hrbtenico, in mu toplo odsvetujejo vsakršne vibracije; ker zadeva še vedno visi nad njim in se lahko aktivira sama od sebe, hoče zaživeti (še bolj) zares. Se spomni otroštva iz Melanezije, kjer je njegov oče zdravnikoval, slike, ki prikazuje Čerapundži, najbolj moker kraj na svetu, pa svojih zgodnjih poskusov v dežemerstvu, amaterski meteorologiji, za kar vse ga je navdušil pokojni oče, zraven hoče predelati materino smrt, takšne, velike stvari.

Potem se kot uveljavljen pisec dogovori za potopis o monsunu, odpotuje v kraje na najbolj skrajnem jugu Indije, kjer se pojavi, sledi zahodnemu kraku v Delhi, obupa nad obiskom Čerapundžija, ker je mejno območje in imajo do priseljencev iz poplavnih dežel spodaj sovražen odnos in je zato zaprt za tujce, načeloma. Sledi vzhodnemu, bengalskemu kraku od Kalkute navzgor - in zaradi sposobnosti svojih tutorjev, sreče in vztrajnosti končno doživi prihod monsuna v skoraj mitskem mestecu z od dvanajst do petnajst metrov padavin na leto. Gre za romanje k podobi iz otroštva, za poklon misijonarskim prednikom, za kar se Frater dobro oboroži; ne samo s knjigami predhodnikov, ki so pisali o kolonialni indijski preteklosti in se navduševali nad monsunom - ali, enako pogosto, nad njim obupovali. Ne samo s podatki o izmeri sveta in g. Everestu, ne samo o bleščavi preteklosti mest. Za očarljivost tega potopisja je še pomembnejša Fratrova nedvomna in visokokultivirana sposobnost opazovanja, spretnost literata, ki mehko in nenasilno zliva preteklo in sedanje, prebrano in preživeto v tekst, pa tudi posebna vrsta humorja, tista rahla distanca, ki kljub občasni fasciniranosti najdeva zunanjo distancirano, zahodnjaško točko. Otočane imamo za tiste, ki svoje drobne pogovore najpogosteje pletejo okoli vremena, a če je tako, potem so Indijci to na potenco; od monsuna je odvisna ekonomija, (stopnja) lakote, monsun je pojav, ki odseva mogočno silo narave; zaradi katerega bi, zaključi Frater, mangi rasli magari v Sibiriji, če bi se razlil čez Himalajo. Tako je glavno pogovorno obče mesto, spekulacije o moči in trajanju pa sofisticirane kot teologija, spekulativne kot dolgoročno-prognostična meteorologija. Monsun je v Indiji, deželi številnih religij, bogov in božanstev, tisti centralni in kohezivni, vsem lastni bog (in za poplavljena območja batina hkrati), Mahakali, vse v enem, uničevalec in fertilizator. V tem duhu izzveni ta duhoviti in natančno izpisani potopis, ki se osredotoči na en sam segment, da bi nam pokazal vso raznovrstnost Indije.