Manipulator / Madžarska travma

Madžarska se je kot predsedujoča EU predstavila v bruseljski palači Sveta Evrope Justus Lipsius na dvesto kvadratnih metrih veliki zeleno-rumeni preprogi. Na njej je, med drugim, zemljevid madžarskega etničnega ozemlja iz leta 1848, ki je takrat sodilo k habsburški monarhiji. Na zemljevidu »velike Madžarske« pa so k madžarskemu ozemlju uvrščena tudi območja, ki že dolga desetletja in na podlagi mednarodnih sporazumov po 1. svetovni vojni spadajo k Sloveniji, Hrvaški, Srbiji, Slovaški in Romuniji. Zato ni čudno, da so madžarske sosede v tej potezi zaznale najmanj provokacijo, če že ne iredentistične težnje sedanje vlade pod vodstvom konservativca Viktorja Orbana, ki je že z dodelitvijo državljanstva Madžarom, živečim zunaj madžarskih meja, dvignil pritisk politikom v sosedstvu. Najprej seveda na Slovaškem, kjer živi pol milijona Madžarov, in nato v Romuniji, kjer je kar poldrugi milijon prebivalcev madžarske narodnosti. Od drugod, tudi iz Slovenije, ni bilo ugovorov zoper Orbanovo potezo.
Zemljevid »velike Madžarske« je zato še bolj razburil duhove, čeprav je Marton Hajdu, madžarski tiskovni predstavnik, v pogovoru za EUobserver zanikal kakršnekoli povezave s politiko dodeljevanja državljanstva. Po njegovem je preproga le »časovni prerez kulturnih, zgodovinskih in znanstvenih simbolov in podob Madžarske: kralji, starodavni artefakti, odlomki iz enciklopedije, zemljevid regije iz leta 1848 - iz leta 'pomladi narodov', ko so v Evropi potekale revolucije«. Kritikov ni prepričal. Ulrike Lunacek, avstrijska poslanka Zelenih v evropskem parlamentu, je v zemljevidu videla »želje Viktorja Orbana, da bi razveljavili Trianonsko mirovno pogodbo«, se pravi mirovni sporazum med silami antante in njihovimi zaveznicami in Madžarsko po 1. svetovni vojni. Takrat je Madžarska izgubila več kot dve tretjini ozemlja. Lunackova je še dodala, da gre za »nazadnjaški Orbanov pogled, ki nikakor ni v sozvočju s skupno evropsko prihodnostjo. Je tudi popolnoma napačno razumevanje izzivov, s katerimi se danes spoprijema EU.«
Podobno kritičen je bil romunski socialist v EP Ioan Mircea Pascu, ki je dejal, da »poudarek na veliki Madžarski ni ravno najboljša popotnica za njeno predsedovanje EU ... Takšne poteze lahko spodbudijo nacionalizme v EU v času, ko ta najbolj potrebuje solidarnost.« Tiskovni predstavnik slovaškega zunanjega ministra Lubos Schwarzbacher je pripomnil, da »zemljevid zgodovinske Madžarske ne sodi v stavbo, kjer evropski politiki odločajo o prihodnosti EU«.
Češki časnik Právo pa je zapisal, da »sosedje Madžarske vidijo v preprogi poskus oživitve ideje velike Madžarske izpred leta 1920«, in svetoval, da bi Madžarska lahko, če bi res hotela ponazoriti pomlad narodov, namesto zemljevida izbrala podobe Lajosa Kossutha, liberalnega politika, ali pa pesnika Šandorja Petőfija, ki sta v vsej Evropi znana protagonista tistega časa.
Kajpak je madžarska predstavitev vse kaj drugega, kot je bilo denimo dejanje češkega umetnika Davida Černega, ki je pred dvema letoma v palači Justus Lipsius vse članice EU predstavil na podlagi stereotipov, ki veljajo zanje. Bolgarijo je denimo upodobil v obliki turškega stranišča. Seveda je protestirala, vendar ni nič pomagalo, kajti Černy je le hotel ugotoviti, kot je sam dejal, »ali se je Evropa sposobna smejati sama sebi«.