Manipulator / ”Zvest Bogu in domovini”

Ob desetletnici delovanja vojaškega vikariata je ministrstvo za obrambo izdalo zbornik, v katerem je predstavljena duhovna oskrba slovenskih vojakov od avstro-ogrske monarhije do danes.
Najobsežnejši prispevek v zborniku je napisal Jože Plut, prvi vojaški vikar v Slovenski vojski, ki govori o duhovni oskrbi v času 2. svetovne vojne. Po kratkem orisu duhovne oskrbe v okupatorjevih enotah se Plut loti duhovne oskrbe v slovenskih odporniških gibanjih in mednje prišteje poleg partizanskega tudi protikomunistična gibanja pripadnikov jugoslovanske kraljeve vojske v domovini, vaških straž in prostovoljne protikomunistične milice ter slovenskega domobranstva. Vse to poskuša avtor skriti za neideološko in nepristransko fasado, mimo potrjenih zgodovinskih dejstev in resnic. Zato Maca Jogan v Svobodni misli upravičeno opozarja, da je Plutova »neideološka« in »nepristranska« drža marsikje vprašljiva. »V bistvu odpravi neenakost ciljev in s tem tudi sodelovanje z okupatorjem. Tako je v zbornik vstopila kot znanstveno preverjena in potrjena vsa resnica, kakor jo že več desetletij, zlasti pa od državne osamosvojitve naprej, sistematično ustvarja, širi in z vsemi duhovnimi sredstvi utrjuje 'objektivno' zgodovinopisje ob podpori (ne vselej enako vidni) vrha Katoliške cerkve na Slovenskem.«
Predsednik Zveze borcev Janez Stanovnik nas je opozoril na nekaj spornih Plutovih trditev. Med njimi je tudi predstavitev partizanskega duhovnika Metoda Mikuža, po vojni profesorja zgodovine na ljubljanski filozofski fakulteti, ki je bil v letih 1943-1945 verski referent pri Narodnoosvobodilni vojski. Plut njegovi zgodbi posveča veliko prostora, a očitno le z namenom prepričati bralca, da škof Gregorij Rožman ni imel pomislekov, če se je kateri izmed njegovih duhovnikov odločil za odhod v partizane. »Metodu Mikužu je ljubljanski nadškof Gregorij Rožman osebno, čeprav je med partizane odšel brez njegove privolitve in po skrivnih poteh, priskrbel bogoslužne predmete (in svoj blagoslov), da je lahko opravljal duhovniško službo,« piše Plut. To naj bi se skladalo z Rožmanovimi pastoralnimi navodili, da »tudi komunistom moramo oznanjevati evangelij, tudi nje moramo ljubiti z nadnaravno ljubeznijo«.
Stanovnik pravi, da so takšne teze sad nove doktrine sedanjega nadškofa Stresa, da so bili duhovniki partizanom na razpolago za verske obrede, kar naj bi jim svetoval sam škof Rožman. Toda resne presoje ta »resnica« ne vzdrži. Junija 1943 je Slovenec poročal, da je »duhovniku Metodu Mikužu odvzeta pravica opravljanja svetih obredov (a divinis suspensus est), dokler se ne vrne in javi škofu«. Partizane, predvsem pa krščansko skupino v Osvobodilni fronti, je ta odločitev šokirala. Zato je izvršni odbor OF julija istega leta izdal sporočilo, da obžaluje odločitev nadškofa Rožmana, ker je »podlegel pritisku fašističnih okupatorjev in domačih izdajalcev, ki hočejo na vsak način onemogočiti delo našemu duhovniku ...« Stanovnik pa k temu še dodaja: »Mikuža sem jaz pripeljal v partizane. Pobegnil je pred belogardisti, ki so ga hoteli aretirati v Veliki Poljani, od tam se je umaknil k Sv. Gregorju, kjer se nam je pridružil in z nami odšel v partizane.«