Ive Tabar
Ekstremni bodyartist, ob tem pa tudi ekstremni humanist in demistifikator
Ive Tabar doma, 2010
© Borut Peterlin
»Okej, pride model na oder,« mi je s široko razprtimi očmi razlagal prijatelj, »in je do pasu gol, s tem, da ima na boku neko gazo, pod katero ima rano. In si strga gazo dol, nakar si začne s kirurškim instrumentom šariti po tej rani. In si kar šari in šari, dokler ne izvleče ven metka. Ta metek nam pokaže, nakar ga odnese do mize, s katere vzame pištolo. Metek iz svoje rane porine noter v pištolo, jo repetira, nakar kar stoji tam z enim takim zelo psiho izrazom na obrazu ... In a veš, da je bila moja prva misel: pa da se mu ni dejansko zares sfukalo in nas bo zdaj vse pobil? Okej, moja čisto čisto prva misel je bila: da se mu ni dejansko zares sfukalo in se bo zdajle tukaj pred vsemi nami počil in bom imel jaz potem zaradi tega vse življenje travme? Ampak takoj za tem je prišel zelo konkreten in zelo fizičen strah, da ne bo namesto sebe počil katerega od nas. Ker ne moreš res nikoli vedeti! Ker to konec koncev dejansko je človek, ki si je nekoč na odru s svedrom zvrtal luknjo v koleno. In ta moj strah je bil tako drugačen od vseh teh drugih strahov, s katerimi smo se navadili živeti, da je v meni v prihodnjih dneh sprožil marsikaj. Da mi je vse skupaj res dalo misliti. In kolikor je vsaj pri nas nasploh zelo težko resno jemati vso to bebavo performersko in inštalatersko sceno, moram reči, da se me je ta konkretni performans dotaknil. In od takrat sem fen Iveta Tabarja.«
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.