film / Ču do vi to

zadržan +

Izsiljevanje.

Alejandro González Iñárritu je mehiški auteur, znan po epskih mozaikih (Pasja ljubezen, 21 gramov, Babilon), v katerih se prepletajo, zapletajo in razpletajo številni paralelni liki in številne paralelne zgodbe. Zdaj, v filmu Ču do vi to, ki izgleda kot morbidni odgovor na Allenov film Vicky Cristina Barcelona, pa vse te paralelne zgodbe in predvsem hendikepe vseh teh paralelnih likov, ki naseljujejo njegove mozaike, nervozno zgosti v en sam lik, v Uxbala (Javier Bardem).

Toda Uxbal s tem ne postane le overdose hendikepiranosti, ampak tudi popolna fotorobotska slika tega, kako si festivalski filmi predstavljajo realnost, trpljenje in sodobnega junaka, ali bolje rečeno - kako si predstavljajo Globino, Kompleksnost, Usodo in Tragedijo. Pazite: Uxbal ni le obupani, deklasirani, zavrženi urbani nomad - ni le antisocialni, izgubljeni, jezni, blodni marginalec - ni le črnoborzijanski solist v razpadajočem, frenetičnem, parazitskem svetu - ni le ujetnik slumske, prešvicane, mračne, babilonske, imigrantske Barcelone - ne živi le v stalnem špekulantskem stresu, tesnobi in negotovosti - ni le del podzemlja, ilegalne trgovine - ni le mistik, ki vidi duhove mrtvih, s katerimi potem v veliko veselje žalujočih ostalih komunicira - ni le oče dveh otrok, za katera skrbi sam - nima le motene, zadete eks žene (Maricel Álvarez), ki spi z njegovim bratom - ni le prežgan z apokaliptičnim občutkom krivde - ni le tik pred kremiranjem očeta - ne ščije le krvi - ampak ima tudi fatalno bolezen, raka na prostati. Razumete, ne: Uxbal je križišče vseh hendikepov tega sveta. Zato izgleda sestavljeno, nabuhlo in pretirano, celo nagačeno, kot zbirka mučeniških hendikepov, ki naj bi pričali o Iñárritujevih »dobrih namenih« in Iñárritujevem »humanizmu«. Še več: Uxbal, ki naj bi bil personifikacija surove realnosti, izgleda povsem artificielno. Ironija je kakopak v tem, da nam Iñárritu to prisiljeno artificielnost - to kopičenje dokazov, da si njegov film Uxbala res zasluži - prodaja kot kompleksnost in naturalizem, obenem pa hoče, da mu za kopičenje hendikepov čestitamo. A po drugi strani: z vsakim hendikepom, ki ga navrže, si čestita kar sam.