Peter Petrovčič

17. 2. 2011  |  Mladina 7  |  Politika

Dr. Kaja Širok

Direktorica Muzeja novejše zgodovine

/media/www/slike.old/mladina/tintervjuirok_bk.jpg

© Borut Krajnc

Kaj ste si postavili kot prednostno nalogo pri vodenju Muzeja novejše zgodovine?

> Kolikor sem kot zunanja opazovalka sledila delu muzeja, mi je postalo očitno, da bosta potrebni nadgradnja in posodobitev stalnih razstav. V oblikovanju razstav muzeji uporabljajo nove tehnologije, kar je v tujini postalo že standard. Tam se razstave spreminjajo v moderne instalacije, ki avdio-vizualno obiskovalcem pripovedujejo zgodbe iz preteklosti. V centru niso več predmeti kot nosilci neke sporočilne vrednosti, pač pa se obiskovalcu ponudi določena občutja in več zgodb, ne le ene. Tako razstave postanejo tudi zanimivejše za sodobno občinstvo, torej tudi mlajše ljudi. Ena od mojih prioritet je tudi, da v muzej pripeljemo več mladih, ker so ti najmanj pogosti obiskovalci. Povprečna starost obiskovalcev je nad 40 let.

Je muzej v preteklih letih tudi vsebinsko naredil premalo na katerem izmed področij?

> Največja slepa pega je pomanjkanje potrebe po spominjanju na obdobje povojne Jugoslavije. Tu nas čaka še veliko dela, saj gre za tematiko, ki zagotovo spada v muzej novejše zgodovine.

Vas ne skrbi, da vam bodo očitali jugonostalgijo?

> Ta del stalne razstave je na vrsti za obnovitev ter posodobitev in ne vidim razloga, zakaj ne bi bil posodobljen tako, da bi obiskovalci izvedeli več o življenju v Jugoslaviji. Sama v tem ne vidim jugonostalgije, ampak del naše skupne preteklosti, ki ga je treba revalorizirati in postaviti tja, kamor spada.

Glede na to, da je bil vaš predhodnik Jože Dežman politično jasno profilirana oseba, se ne bojite tega, da boste v očeh javnosti obveljali kot direktor nasprotne politične opcije?

> Te ocene prepuščam javnosti, družbenim analitikom in tudi politikom. Lahko rečem le, da sem bila izbrana zaradi strokovnosti, ne nazadnje sem doktorirala iz tematik, na katere se veže delo v muzeju, in zaradi svoje popolne apolitičnosti, ki je bila jasno razvidna iz mojega programa.

V preteklosti ste raziskovali predvsem kolektivni spomin in kolektivno pozabo v obmejnem prostoru na Goriškem v času druge svetovne vojne. Kaj je najpomembnejše spoznanje?

> Dobršen del moje raziskave je temeljil na intervjujih ljudi na obeh straneh meje o tem, kako ljudje na eni in drugi stani meje doživljajo preteklost. Postavljeno vprašanje, kdo je osvobodil oziroma okupiral Gorico, je pokazalo, da je kolektivni spomin močnejši od individualnega, saj so ne glede na svoje individualne občutke pri nas vsi odgovarjali, da so bili to partizani, v Italiji pa, da so bili Novozelandci oziroma zavezniki.

Je večno iskana resnica o obdobju druge svetovne vojne v Sloveniji danes bližje zgodovinskim dejstvom kot pred leti ali se morda že oddaljuje v drugo skrajnost?

> Velika resnica je, da resnice v zgodovini ni. Je enormno število zgodb, ki sestavljajo zgodovino. Govorimo o iskanju neke realne slike in zgolj ene resnice, kaj je nekoč bilo in kaj se je zgodilo, do tega pa nikjer na svetu nikoli ne bomo prišli. Vse, kar imamo in kar je resnično, so zgodovinska dejstva, skozi katera interpretiramo zgodovino. Vse drugo so zgodbe, ki jih lahko posamezna skupina ljudi vedno oblikuje tako, da ohrani svoj lepi in dobri obraz.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.