Zgodba nekega izbrisa

Ko ti z enim klikom ukradejo »kuče, mače i cvjeće sa prozora«

/media/www/slike.old/mladina/izbrisan1.jpg

© Jože Domjan

Pred kakim mesecem me je obiskala Dara in slišala sem, poleg mnogih, še eno žalostno zgodbo izbrisa.
Pisalo se je davno leto 1977, ko se je Dara prvič naselila v Sloveniji. Tu je dobila prvo osebno izkaznico, prvi potni list, prvo vozniško dovoljenje in si ustvarila družino. Tu sta njeni deklici shodili in tu spregovorili prve besede. Slovenske besede. Tu je glasovala za samostojno Slovenijo.
Niti v sanjah si ni mislila, kaj bo za njo pomenilo leto 1991. Takrat se je namreč zanjo končalo normalno življenje. Julija je njena družina tako kot vsako leto do tedaj odšla na počitnice k babici v Srbijo. Avgusta, nekaj dni prej, preden so se nameravali vrniti v Slovenijo, kjer so imeli stanovanje in kjer sta z možem delala kot samostojna podjetnika, so doživeli prvi šok. Njena 17-letna hčerka Arleta, njen angel, je za vedno ostala na cesti. Smrtno se je ponesrečila. Težko si je predstavljati, kako se počuti mati, ko izgubi svojega otroka.
In kot da ta udarec ni bil dovolj. Naslednji šok so doživeli konec februarja 1992, ko so se po večmesečni duševni pretresenosti odločili, da se vrnejo v Slovenijo. Na mejnem prehodu s Slovenijo so jih zavrnili, češ da nimajo veljavnih dokumentov. Dokumenti so bili slovenski. Kaj sedaj? Kam? Niso imeli druge izbire, kot da se z avtomobilom in tremi potovalkami vrnejo v Srbijo.
Zaradi izbrisa so ostali brez stanovanja in opreme v njem, brez zaposlitve, brez zdravstvenega in socialnega zavarovanja, brez veljavnega potnega lista, brez vozniškega dovoljenja itd. Skratka, z enim klikom so jim ukradi »kuće, maće i cvijeće sa prozora«. Prisiljeni so bili zaživeti na novo.
Najprej so prodali avto, da so imeli vsaj nekaj časa denar za preživetje, saj tistih nekaj na črno zasluženih dinarjev ni bilo dovolj niti za najnujnejše, kaj šele za plačilo podnajemniškega stanovanja in šolanje otrok. Potem so si prizadevali pridobiti dokumente. Dara jih v Srbiji ni mogla dobiti, ker je bila uradno ločena od moža Srba, s katerim sta kljub ločitvi še vedno živela skupaj. V Bosni, na pogorišču doma, kjer se je rodila, pa je divjala vojna. Potni list BiH ji je uspelo dobiti šele konec leta 2002.
Takoj ko je dobila potni list, si je priskrbela tudi vizum za Slovenijo in odhitela tja, kjer so stanovali do leta 1991. Stanovanje je bilo zasedeno, kje je njihova oprema, pa novi stanovalci niso vedeli. Pomoč je poiskala v Pravnoinformacijskem centru v Ljubljani. Želela si je spet pridobiti dovoljenje za stalno bivanje in državljanstvo, zanimalo jo je tudi, kakšne so njene pravice do na silo odvzetega stanovanja in opreme. V Pravnoinformacijskem centru so ji povedali, da po Zakonu o tujcih ne izpolnjuje pogojev za stalno bivanje in ne pogojev za državljanstvo RS. Povedali so ji tudi, da za vrnitev stanovanja za zdaj nima nobene možnosti. Njena družina bi morala najprej pridobiti dovoljenje za začasno bivanje po Zakonu o tujcih, vendar so ji pojasnili, da tudi pogojev za začasno bivanje ne izpolnjujejo, ker nimajo stanovanja in rednih prihodkov ter nimajo upravičenega razloga za bivanje v Sloveniji.
Še večkrat si je priskrbela vizum in si v Sloveniji prizadevala pridobiti dovoljenje za začasno bivanje, vendar je vedno dobila odgovor: »Ne izpolnjujete pogojev,« nezakonito pa v Sloveniji družina ni želela bivati.
Dara se je iz Slovenije razočarana in nemočna vračala v Srbijo. Ni pa izgubila upanja, da se bo zakonodaja v Sloveniji vendarle nekoč spremenila in izbrisanim omogočila vrnitev. To se je julija lani tudi zgodilo z novim zakonom ZUSDDD-B. Njen mož ga žal ni dočakal, saj je leta 2009 umrl. Dara pa kljub vsemu, kar je pretrpela zaradi izbrisa, upa, da se ji bodo s pomočjo Društva izbrisanih prebivalcev Slovenije in z novim zakonom o izbrisanih uresničile devetnajstletne sanje in da se bo nekoč le vrnila v Slovenijo in nadaljevala življenje tam, kjer so ji ga kruto prekinili akterji izbrisa.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.