Peter Petrovčič

17. 2. 2011  |  Mladina 7  |  Družba

Krivica do splava?

Pravica do ugovora vesti v zdravstvu in njeni botri

Kdaj lahko zdravstveno osebje zavrne medicinski poseg? Kaj se zgodi s pacientom, ki zdravstveno oskrbo kljub temu potrebuje? Kakšno je razmerje med pravili stroke in moralnimi pomisleki zdravnikov pri splavu in kontracepciji? Kakšno vlogo ima pri vsem skupaj Vatikan? In kako je s tem v Sloveniji, kjer ustava zagotavlja »svobodno odločanje o rojstvih otrok«, področna zakonodaja, predvsem podrejeni predpisi, pa se berejo povsem drugače?
Konec lanskega leta je bila na dnevnem redu parlamentarne skupščine Sveta Evrope resolucija, s katero naj bi podrobneje uredili in omejili pravico do ugovora vesti v zdravstvu. A namesto tega je skupščina sprejela resolucijo, ki je možnosti uporabe te pravice kvečjemu razširila in utrdila. Seveda, gre za vprašanje pravice do splava oziroma omejevanja te pravice in drugih pravic s področja reproduktivnega zdravja.
Predlagano resolucijo »Dostop žensk do zakonite zdravstvene oskrbe: problem neregulirane uporabe ugovora vesti« so zagovorniki širjenja pravice do ugovora vesti v zdravstvu med razpravo z več kot 90 dopolnili tako spremenili, da je bil smiseln tudi nov naslov »Pravica do ugovora vesti pri zakoniti zdravstveni oskrbi«. Da se je predlagana resolucija spremenila v svoje nasprotje, dokazuje tudi to, da je potem skupina predlagateljev na čelu s poročevalko Christine McCafferty v skupščini glasovala proti resoluciji. V predlogu resolucije je recimo pisalo: »V večini držav članic Sveta Evrope je praksa ugovora vesti nezadostno regulirana ali večinoma neregulirana.« V izglasovani resoluciji pa: »V veliki večini držav članic Sveta Evrope je praksa ugovora vesti primerno regulirana. Pravni okvir uveljavljanja ugovora vesti zdravstvenih delavcev je izčrpen in jasno določen ...« Sprejeti dokument se začne z besedami: »Nobena oseba, bolnišnica ali institucija ne bo siljena, klicana na odgovornost ali diskriminirana v nobeni državi članici zaradi zavrnitve izvedbe posega, omogočanja ali pomoči pri splavu, evtanaziji ali kateremkoli dejanju, ki bi lahko povzročilo smrt človeškega zarodka, ne glede na razlog.«
Teorija in praksa
Bistveni argument zagovornikov sprejete resolucije je, da je odločitev Sveta Evrope, sicer prvega promotorja človekovih pravic v Evropi, edino pravilna, ker je pravica do ugovora vesti človekova pravica, pravica do splava pa ne. V nasprotju s tem pa je večkrat odločilo Evropsko sodišče za človekove pravice, ki ga je ustanovil prav Svet Evrope. Nazadnje je decembra lani odločilo, da je Irska zaradi prepovedi splava kršila pravice nosečnice, katere zdravje je nosečnost ogrožala. Enako je odločilo v podobnem primeru iz leta 2007, v katerem je obsodilo Poljsko. V nekem drugem primeru s preloma tisočletja je sodišče odločilo, da so konvencijske pravice kršili francoski farmacevti, ki niso hoteli prodajati kontracepcije. Odločilo je, da farmacevti ne morejo uveljavljati ugovora vesti, kadar gre za prodajo legalnih kontracepcijskih sredstev, ki se izdajajo na recept. S tem je delno le odgovorilo na vprašanje, kako oziroma kdaj je mogoče, da zakonodaja omogoča nekatere zdravstvene posege, čeprav jih nekateri zdravniki ne želijo izvajati. Kaj če bi se tako odločili vsi zdravniki? Kako bi to pojasnili posiljenim ženskam, ki so zanosile, ženskam, katerih zdravje nosečnost ogroža, ženskam, ki živijo v okolju, kjer uporaba kondomov v skladu z navodili Vatikana ni družbeno sprejemljiva?
Po podatkih organizacije Catholics for choice, vodilne organizacije »za svobodno izbiro«, je po svetu in tudi v Evropi uveljavljanja ugovora vesti v zdravstvu vse več. Kot je v januarski izdaji revije ISIS, glasila Zdravniške zbornice Slovenije, zapisal predsednik Komisije Republike Slovenije za medicinsko etiko Jože Trontelj, je po nekaj let starih podatkih v Južnoafriški republiki ugovor vesti proti opravljanju splava uveljavljala polovica zdravnikov, v italijanski pokrajini Lacij pa je takih 86 odstotkov zdravnikov. Znan je tudi primer britanske zasebne zdravstvene ustanove Catholic Hospital of St John and St Elizabeth, ki je leta 2007 pod pritiski tamkajšnjega vodstva katoliške cerkve sprejela kodeks etike, ki je zdravnikom prepovedoval sprejem ali napotitev žensk na splav in predpisovanje kontracepcijskih sredstev. Pod hudimi pritiski strokovne in siceršnje javnosti je kodeks leto kasneje spremenila.
V ozadju Vatikan
Kakšno je stališče uradnega Vatikana do vprašanja splava, je znano, na podlagi tega stališča mnogi zdravniki sploh zavračajo izvajanje tega posega in uveljavljajo ugovor vesti. Pred kratkim, leta 2007, pa je papež Benedikt XVI. pozval tudi farmacevte, naj zavračajo izdajanje nujnih kontracepcijskih sredstev, znanih pod imenom »jutranja tabletka«, če imajo pri tem moralne pomisleke.
Dober način povečevanja vpliva Vatikana so konkordati, prek katerih ta zase ali za svojo izpostavo rimskokatoliške cerkve v posamezni državi zagotovi nekatere pravice, ki jih druge verske skupnosti niso deležne, ali pa pravice, ki navadno sploh ne pritičejo verskim skupnostim. Na podlagi konkordata se navadno razmahne tudi pravica do ugovora vesti, in to predvsem v zdravstvu. Znan je primer konkordata med Slovaško in Vatikanom, po katerem naj bi Slovaška priznala pravico vseh ljudi do ugovora vesti po pravilih katoliške doktrine. Proti takšnemu sporazumu se je izrekla celo Evropska komisija, sporazum pa nazadnje te dikcije ni vseboval. Izmed 27 članic Evropske unije ima z Vatikanom konkordat sklenjenih 15 držav, med njimi je od leta 2004 tudi Slovenija.
A kot konkordat ni prišel sam od sebe, je tudi glede vprašanj ugovora vesti v zdravstvu v Sloveniji največji pritisk izvajal Vatikan. Leta 1997 je v pridigi na Brezjah takratni ljubljanski nadškof in slovenski metropolit, zdaj kardinal v Vatikanu Franc Rode takole menil o pravici žensk do izbire: »Tu je tisti sramotni 55. člen slovenske ustave, ki je dejansko nečast naši deželi. Kajti nobena druga država nima kaj takega zapisanega v svoji ustavi. In to dovoljuje tisoče in tisoče mrtvih vsako leto, mrtvih, nerojenih otrok, tako da gre v zadnjih letih za vprašanje našega obstoja; kjer niso uspele v preteklosti kuge, lakote in turški vpadi, tam bomo mogoče uspeli mi, da bomo sami sebe pokončali, ker ne ljubimo več življenja, ker ne sprejemamo več življenja, ker z nerojenim življenjem ravnamo tako do kraja neodgovorno in sramotno.«
Slovenija
V Sloveniji ugovor vesti uveljavlja 226 članov zdravniške zbornice, od tega jih 170 opravlja zdravniško službo. Razen redkih izjem gre za ugovor vesti s področja ginekologije, tako rekoč vsi, ki uveljavljajo ugovor, so zdravniki. Med temi se najde tudi kak zobozdravnik in kak takšen zdravnik, za katerega je jasno, da se bo težko znašel v dilemi, ali predpisati kontracepcijo ali ne, še težje pa v dilemi, ali opraviti splav ali ne. Večinoma pa gre seveda za ginekologe in porodničarje, ki jih je po podatkih zdravniške zbornice skupaj 331.
Slovenska ustava v 55. členu določa: »Odločanje o rojstvih svojih otrok je svobodno. Država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok.« Zakon o zdravstveni dejavnosti o tem govori v 56. členu, ki omogoča, da zdravstveni delavec odkloni zdravstveni poseg, če sodi, da »ni v skladu z njegovo vestjo in z mednarodnimi pravili medicinske etike«. V tem primeru mora obvestiti zdravstveni zavod, kjer je zaposlen, zavod mora to upoštevati, vendar pa mora bolnikom zagotoviti »možnost za nemoteno uveljavljanje pravic s področja zdravstvenega varstva. V skladu s tem členom ugovor vesti ni mogoč, kadar gre za nujno medicinsko pomoč. Podobno dikcijo pozna zakon o zdravniški službi, ki določa, da mora zdravnik, ki uveljavlja ugovor vesti, o tem 'bolnika pravočasno obvestiti in ga napotiti k drugemu usposobljenemu zdravniku'.«
Odmik od ustavno zagotovljene pravice pa je najbolj viden v podzakonskih aktih. Kodeks medicinske deontologije Slovenije namreč v 38. členu določa, da si mora zdravnik zavestno prizadevati, »da bi bila resnična humana pravica do materinstva nad pravico do splava. Zato zavrača splav kot sredstvo za načrtovanje družine zaradi slabih socialnih razmer in ga ocenjuje kot zlo.« V naslednjem členu piše, da si mora zdravnik prizadevati za to, da bi bil »splav le izjema v skrajni sili«. Gre za določbe v skladu s Hipokratovo prisego, v kateri se zdravnik na načelni ravni med drugim zaobljubi: »Ne bom nobeni ženski dal pripomočka za uničenje telesnega ploda.«
Pravno torej področje niti v Sloveniji očitno ni zadovoljivo oziroma jasno urejeno, na kar je imela namen opozoriti tudi resolucija Sveta Evrope, ki se je nazadnje izjalovila. Zato je toliko več odvisno od navodil, ki jih od pristojnih dobijo zdravniki. V tem kontekstu velja opozoriti na besede Žarka Pinterja, ki je v obdobju 2000-2008 vodil odbor za pravno-etična vprašanja pri Zdravniški zbornici Slovenije: »Kakor nam ne sme biti odvzeta pravica, da v izjemnih primerih vendarle zavrnemo izvršitev zdravniškega posega, ki, čeprav je zakonsko in družbeno sprejemljiv, nasprotuje našemu osebnemu, intimnemu prepričanju, te pravice ne smemo zlorabljati. Naša dolžnost je, da ob vsakem svojem tovrstnem dejanju skrbno pretehtamo, ali morebiti ne posegamo prekomerno v pravico našega bolnika - človeka v stiski, ki se je z upanjem in zaupanjem obrnil na nas s prošnjo za pomoč.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.