Janko Lorenci

Janko Lorenci

17. 2. 2011  |  Mladina 7  |  Kolumna

Kurjač

Umirjanje na smrt ogroža Janševo vrnitev na oblast

/media/www/slike.old/mladina/kolumna.jpg

© Tomaž Lavrič

Janez Janša spet vodi eno svojih bolestnih političnih akcij, usmerjenih v to, da potepta, uniči, vzame dobro ime enemu svojih političnih nasprotnikov. Tokrat je tarča predsednik Türk, sovražnik zato, ker po osnovni drži spada k levici. Türk kot predsednik države je tudi institucija, institucije pa je treba sesuti, saj je od njih odvisno zdravje države. Če je država zdrava, se Janša kot šef opozicije počuti slabo. Türk je priljubljen in nevaren tudi kot dodatni magnet za večjo volilno udeležbo na volitvah 2012, če bodo predsedniške in državne volitve na isti dan.
Zdaj je že povsem očitno, da je kampanja zanikrna, gnusna, diletantska. Tožnik se pred očmi javnosti spreminja v lažnivca in manipulatorja, kar je hotel naprtiti Türku. Vendar žene igro naprej. Iz tega bi lahko izpeljali več sklepov.
Prvič, človek je bolan, slepo sovraži in se ne zna ustaviti, čeprav ve, da mu vztrajnost škoduje.
Drugič, državni interesi Slovenije in tudi njenih manjšin se mu sladko fučkajo (to je med drugim pokazal z izsiljevanjem pri arbitražnem sporazumu s Hrvaško).
Toda res je tudi, da je Janša vodil že več podobnih akcij - in ostal živ, zdrav in razmeroma priljubljen. Čeprav je človek, ki je daleč največ prispeval k brutalizaciji slovenskega političnega delovanja, govorjenja in čustvovanja, mu javnost marsikaj spregleda in oprosti. Od kod ta posebna odpornost, posebna tolerantnost?
Najprej je tu majhna vojska gorečih Janševih privržencev. Na višji ravni jo poosebljajo grimsi, cukjatiji, posamični intelektualci in mediji, cerkveni ljudje, na anonimni pa tradicionalni volivci SDS. Janša lahko očitno naredi karkoli, a ta po malem fanatična skupina mu ostaja zvesta. Za grimse in gorenjake je zvestoba razumljiva - brez Janše so politična trupla. Anonimni privrženci mu zvesto sledijo, ker potrebujejo Voditelja, ker občudujejo Moč, ker so polni starih in novih frustracij, ker so alergični na levico.
Posebna podskupina te prve skupine so dozdevno kritični janševci a la Virant, Ž. Turk, t. i. razumniki itd. V odtenkih in na trenutke so drugačni, toda glavni voditeljevi liniji sledijo in nikdar ne zmorejo resnega distanciranja, karkoli že stori. Molk ob akciji proti predsedniku Türku je zanje sramoten. Ta podskupina zbuja lažni vtis notranje pluralnosti v SDS in bega mnoge ljudi, ki si lastnega mnenja o Janši ne znajo ustvariti. V bistvu so vaba.
Tu je tudi množica nihajočih volivcev, ki s prehajanjem iz tabora v tabor v glavnem odločajo o volitvah. Za politiko se ne zanimajo zelo ali pa so nad njo razočarani. Do nje imajo v bistvu zdrav odnos - na noben pol se nočejo slepo vezati. Opredeljujejo se sproti in zlasti po stanju v predvolilnem obdobju. Nanje bolj kot na druge volilne skupine vplivajo mediji. Če ti zganjajo uravnoteženost - kot se praviloma dogaja tudi zdaj, v času blatenja predsednika Türka -, bistveno prispevajo k temu, da ostane javnost negotova, iz tega pa med drugim nastaja tisto razpoloženje, ki pravi, da so oni zgoraj vsi enaki.
Medijsko uravnoteževanje, dozdevno dokaz objektivnosti, je pomemben vir Janševe teflonskosti. Tudi tisti mediji, ki zdaj jasno pravijo, da so dokazi proti Türku ničevi, puščajo avtorja bedne kampanje praviloma pri miru. V tem je nekaj tihe sprijaznjenosti z dejstvom: Janša je pač tak, saj ne moremo kar naprej ponavljati, kakšen je, sicer nam bodo očitali, da smo antijanšisti. A za to logiko se skrivata predvsem oportunizem in strah pred Janševo vrnitvijo na oblast, čeprav bi lahko mediji iz izkušnje vedeli, da jim ne bo preračunljiva obzirnost niti najmanj pomagala, če se bo Janša res vrnil. Priložnost za njihovo neodvisnost je, da se to ne zgodi.
Naš junak ima v politični areni poseben položaj - njegovo negativno početje se relativizira, o tem, da je edina resna grožnja za slovensko demokracijo, pa se praviloma molči. K temu prispeva tudi preostala politika. Na desnici se skuša iz hegemonske sence SDS izviti le SLS pod Žerjavom. Na levici je premier Pahor v zvezi z Janšo od samega začetka nastopal samomorilsko; govoril je, da je s politiko njegovega poglavitnega tekmeca vse v redu. Nazadnje ni učinkoval kot človek konsenza, kar je hotel, ampak kot slabič.
Tu sta naposled še kriza in njeno kaotično, katastrofično ozračje, ki po logiki stvari bolj kot oblasti koristi opoziciji. SDS sistematično izvaja politiko čim slabše, tem boljše, se predrzno baha s svojim zavoženim mandatom, hvali boga, da je v opoziciji, blefira s predčasnimi volitvami in se ponuja kot sila Reda, čeprav zavestno povzroča histerijo. Dela se samozavestno, vendar se zelo boji poraza - sicer se tako prozorno poniglavih akcij, kot je sedanja kampanja proti predsedniku države, najbrž ne bi šla. Ali pa bi se, ker je to rutinska in bistvena sestavina njenega delovanja. Kdo pa ve za kak njen programski cilj?
Sedanje ozračje katastrofičnosti in negotovosti je pogoj za to, da bo SDS na volitvah zanesljivo ali sploh zmagala. Zato lahko stavimo, da se bo ustvarjanje izrednih razmer nadaljevalo. Umirjanje na smrt ogroža Janševo vrnitev na oblast. Če volitve izgubi, lahko politično izumre. Blokada z referendumi, izredne seje državnega zbora, gnojnica na štrleče osebnosti, sistematično nasprotovanje vsemu, kar bi lahko državo spravilo v mirnejše vode - vse to in še kaj, kar si lahko izmisli le zvijačni um našega junaka, bo trajalo vsaj do volitev.
V tem pogledu je Janša (SDS) unikum slovenske politike. Noben drug posamezni politik ali stranka ni po potrebi - potreba pa je skoraj vedno - tako rekoč zavesten saboter interesov lastne države, nihče drug njenih koristi tako zelo ne podreja svojim in koristim svoje stranke. Zdaj bo saboterstvo še okrepil, kajti kažejo se nevarna znamenja delnega izboljševanja. Nevarna zanj, za državo dobra.
Gospodarstvo postopoma vendarle okreva. Pogojno se prebuja sodstvo, za družbeno razpoloženje v državi neizmerno pomembno. Koalicija se trudi, da bi delovala manj razpuščeno, morda se bo celo nehala obnašati kot hroma raca na tnalu in zamenjala Pahorja. Morebiti se nekaj kljub vsemu premika tudi glede družbene atmosfere - prvič kot da se pojavlja resnejši odpor proti nadaljnjemu pogrezanju v norišnico črnih prerokov in političnih hujskačev. Kampanja proti predsedniku države utegne postati drobna prelomnica. Nič od tega ni trdno, toda če se bodo trendi nadaljevali, so volitve znova povsem odprte.
Junak je zaskrbljen in poleg vseh drugih bitk bije tudi boj s seboj.
Zamislimo si ravnino, na njej vlak, na njem kurjača. Vlak drvi, kurjač besno meče premog v razžarjeno kurišče za loputo, tiri podrhtevajo od hitrosti. Cilj je na dosegu roke, dajmo, kurimo, vrzimo dol še kako klop ali potnika, da bomo lažji in urnejši. A vlak lahko iztiri, če je prehiter; kurjač zato včasih za trenutek povesi lopato. A jo naslednji hip dvigne in spet divje šaflja; boljše lopata preveč kot premalo, še zlasti, če zraven mračno uživa.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.