Zarote / Mikrofilmi na referendumu
Zakaj predlog referenduma o razkritju državnih skrivnosti lahko v primeru, da ga nihče ne preda v presojo ustavnemu sodišču, postane skrajno resen

Zbor za vrednote: bivši pravosodni minister v Janševi vladi Lovro Šturm, avtor sporne formulacije v sedanjem zakonu o arhivih, se ne da. Sedaj tudi on želi referendum.
© Miha Fras
Čeprav bo zahteva za referendum o zaprtih arhivih SDV ostala javnosti zgolj v kratkoročnem spominu in zgolj kot povsem spodobna poteza za dvigovanje rejtinga dveh opozicijskih strank, si je treba dileme, ki jo spremljajo, vseeno podrobneje ogledati. Gre vendarle za resno temo. Predlagana zahteva za referendum namreč predvideva, da volivci odločijo, ali naj se podatki, ki jih država varuje kot državno skrivnost, razkrijejo ali ne.
Poslanci SDS, SNS, poslanec italijanske narodne skupnosti Roberto Battelli in še ne koalicijski poslanec Andrej Magajna zahtevajo referendum o noveli zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva. Gre za zakon, s katerim se uzakonja poseben postopek za dostop do podatkov o delovanju obveščevalne in kontraobveščevalne službe. Zapirajo arhive, pravijo podpisniki zahteve za referendum.
Ustavni pravnik z Univerze na Primorskem dr. Andraž Teršek meni, da je pri problematiki arhivov treba upoštevati dva pravna koncepta. »Omejevanje svobode izražanja in tiska v širšem smislu zaradi razloga varnosti države in uradne skrivnosti«, na eni strani in na drugi »omejevanje dostopa do informacij javnega značaja iz razloga varnosti države in uradne skrivnosti«. V obeh primerih gre za razloge, iz katerih je možno omejevanje omenjenih ustavnih pravic, »v tem primeru sta obe med seboj tudi povezani«. Za omejevanje teh pravic iz razloga varnosti države in uradne tajnosti pa morajo biti izpolnjeni vsebinski razlogi, »o izpolnjenosti le-teh pa odločajo za to pristojni organi, primarno informacijski po-oblaščenec, končno pa ustavno sodišče«. Odločitev države, da zapre ali ne odpre arhivov, se zato po njegovem mnenju lahko napade z ustavno pritožbo, lahko pa se tudi zahteva ustavnosodna presoja ustavnosti zakona. »Ne vidim pa razlogov, zakaj bi se o takšnem vprašanju odločalo na referendumu. Niti ne vidim razlogov, da bi se o tem lahko odločalo na referendumu,« pravi Teršek.
Nekdanji ustavni sodnik, sicer svetovnonazorsko bližje politični opciji, ki predlaga referendum, dr. Tone Jerovšek pa se spominja časov, ko se je pisala ustava in na podlagi nje referendumska zakonodaja: »Takrat smo imeli v mislih, da referenduma ni mogoče izvesti o tistih vprašanjih, zaradi katerih bi lahko prišlo do kolapsiranja nekega državnega podsistema, recimo davčnega.« Če bi torej na to gledali ozko, potem Jerovšek dopušča možnost referenduma tudi o tem vprašanju. »Seveda pa je legitimno vprašanje, ali bi razkritje določenih arhivov iz časa prejšnjega političnega sistema lahko škodilo interesom države danes. Samo o tem sicer dvomim. Zato bi po mojem mnenju aktualna vlada, kot je to storila prejšnja, morala ustanoviti komisijo, ki bi te arhive pregledala in odločila, kaj bi lahko škodilo interesom države in kaj ne. Potem bi tudi ustavno sodišče v primeru odločanja o dopustnosti referenduma lahko poglobljeno odločilo, ali referendum dopusti ali ne.«
Predsednik sodnega sveta dr. Miro Cerar, ki je za Arhiv Republike Slovenije napisal pravno mnenje, v katerem popolno odprtje določenih arhivov označuje za neskladno z ustavo, pričakovano podpira zahtevo za presojo dopustnosti referenduma na ustavnem sodišču: »Gre namreč za tako občutljivo materijo, da je v obstoječem sistemu, ki omogoča široke možnosti za referendum, prav, da to preuči ustavno sodišče.«