»Ni mu mogoče očitati, da je zadovoljeval svoj spolni nagon«

Pred časom je višje sodišče v Mariboru oprostilo župnika Slavka Štefka s Polenšaka, ki je bil na prvi stopnji obsojen spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let. Dokazom sodniki niso oporekali, dejanje, pravijo, je storil, le da mu »ni mogoče očitati, da je to storil iz spolnih pobud in z namenom zadovoljitve spolnega nagona«.
Sodba s takšno argumentacijo ni osamljena, leta 2005 je recimo prav tako višje sodišče oprostilo obsojenega istega kaznivega dejanja, in tudi takrat so višji sodniki navajali, da pri storilcu ni bilo spolnega vzdraženja ali zadovoljevanja spolnega nagona. To so označili za bistven element kaznivega dejanja. Ker po njihovem mnenju ni bil izpolnjen, so obsojenega oprostili. Tožilstvo se je obrnilo na vrhovno sodišče, to pa je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo in pri tem višjemu sodišču ni oporekalo štetja spolnega nagona med elemente kaznivega dejanja. In to čeprav sodobno kazensko pravo nikjer v primerljivih državah ne govori o spolnem nagonu, zadovoljevanju spolnega nagona ali čem podobnem. Profesor kazenskega prava na Pravni fakulteti v Ljubljani dr. Damjan Korošec v knjigi Spolnost in kazensko pravo med drugim zapiše: »Poglobljenih razprav o spolni naravi ravnanja, predvsem objektivnih meril njene prepoznave, kot je kratko prikazano zgoraj, pri nas ni zaslediti in odpira se vprašanje, po kakšnih merilih presojajo ta vprašanja slovenska tožilstva in sodišča v praksi.«

Duhovnik in veroučni učitelj

Višje sodišče ni razveljavilo sodbe prvostopenjskega sodišča, to pomeni, da so bili sodniki zadovoljni z dokaznim postopkom. V njem so priče in štiri žrtve, mlajše od 15 let, potrdile, da je župnik eno deklico »večkrat prijel za zadnjico oziroma jo objel z roko okrog bokov in potem počasi z roko drsel po bokih«, drugo v avtomobilu »z roko otipaval po stegnu noge od kolena navzgor proti mednožju«, tretjo pri poučevanju verouka »prijel in stisnil za stegno« in četrto zadržal po verouku v učilnici in »jo spraševal 'če ji je pasalo, ko je prvič', ji pri tem roko položil v območje nad prsi ter ji še naprej govoril o tem, če ji je 'pasalo'«.
V nasprotju s sodiščem prve stopnje je višje sodišče odločilo, da »ravnanj obdolženca ni mogoče oceniti kot spolna dejanja, saj obdolženec s tem ni posegel v spolno integriteto oškodovank, ko se jih je dotikal po opisanih delih telesa,« in sočasno dodalo, da mu »ni mogoče očitati, da je to storil iz spolnih pobud in z namenom zadovoljitve spolnega nagona«. Četudi za zdaj pustimo ob strani vprašanje uporabe ali zlorabe besedne zveze »spolni nagon«, lahko že med dokazi najdemo take, ki govorijo v prid temu, da je šlo za zadovoljevanje spolnega nagona. To je recimo število deklic, ki so imele z župnikom slabe izkušnje, in spraševanje o tem, komu je kdaj med spolnimi odnosi kaj »pasalo«. Poleg tega primerjalnopravni pregled tujih ureditev z izdelano sodno prakso, ki ga je leta 2008 opravil dr. Korošec, kaže, da sodišča za spolno ravnanje oziroma poseg v spolno integriteto štejejo »dotikanje prsi deklice, tudi čez oblačila«, »posege v oblečeno mednožje« in »zgrabitev zadnjice šolarke« ... Poleg tega je toleranca v tujini in navadno tudi pri nas pri mejnih primerih bistveno nižja, ko gre za otroka oziroma osebo, mlajšo od 15 let. Prej se policija odloči za ovadbo, tožilstvo prej za pregon in sodišče prej obtoži domnevnega storilca kot sicer. Še posebej, če je storilec otroku nadrejena oseba, to pa župnik nedvomno je, predvsem, kadar je tudi njen veroučni učitelj. Razlogi za to naj bi bili tudi v preventivnem učinku, ki ga takšen, strožji kriterij lahko ima.

Kazenski zakonik

Nobeden od sedmih členov v poglavju Kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost ne vsebuje besed ali besednih zvez spolni nagon, spolna pobuda, spolno vzdraženje, zadovoljitev spolnega nagona ... Iz tega logično izhaja, da potem tudi ne morejo biti elementi kaznivega dejanja.
Težav ni oziroma jih vsaj ne bi smelo biti, kadar gre za kaznivo dejanje posilstva in druga kazniva dejanja, kjer gre za dotikanje spolnih organov in njim sorodnih delov telesa. Težava nastane, ko gre za dotike delov telesa, ki niso spolni organi, recimo nog, predvsem stegen, pa vratu, trebuha, hrbta, rok ... Takrat, uči sodobna kazenskopravna teorija, je potrebno dokazovanje spolnega nagona. Treba je ugotoviti, ali je šlo zgolj za vsakdanji oziroma naključen dotik roke ali katerega drugega »nespolnega« dela telesa. Uporablja se izključno kot eno od pomagal pri razlagi, da je šlo objektivno, torej na zunaj vidno, za spolni napad. Spolni nagon je torej lahko samo indic, po katerem se presoja objektivnost spolnega ravnanja, in nič več, zgolj pomagalo, da se to ravnanje loči od drugih nespolnih ravnanj.
Čeprav je šlo za dotikanje prsi, zadnjice in božanje stegna morda le nekaj milimetrov od mednožja, vzemimo, da je tak primer tudi obravnavani primer duhovnika in veroučnega učitelja. Sporna je prej navedena odločitev višjih sodnikov, da vse to sploh ni bil poseg v spolno integriteto mladih deklic. Še bolj vprašljivo pa je nadaljevanje, kjer pravijo, da četudi bi šlo za spolno ravnanje, župniku tako ali tako ni mogoče očitati zadovoljitve spolnega nagona. Lahko je namreč le eno ali drugo, če je šlo za spolno ravnanje, potem to seveda vključuje dejstvo, da ga je župnik izvrševal zaradi spolnega nagona.
Sodišče tako zmotno navaja spolni nagon storilca kot pogoj za obstoj kaznivega dejanja, za bistveni element kaznivega dejanja, to pa je v nasprotju s sodobnim razumevanjem spolnega kazenskega prava. Glede na izsledke primerjalnopravne analize dr. Korošca o spolnem nagonu oziroma zadovoljitvi tega teorija in praksa držav z dolgo tradicijo na tem področju tako rekoč ne govorita. V knjigi Spolnost in kazensko pravo o tem piše: »Ravnanje, ki je po redni zunanji podobi izključno in očitno spolno, velja za spolno tudi, če storilec ravna iz povsem drugih motivov (drugih, kot sta spolno vzburjenje ali zadovoljitev), npr. agresivno sadističnih ...« Takšen je recimo primer, ko se skupina neonacističnih skrajnežev s spolnim napadom znese nad kakim priseljencem. V tem primeru bi bilo logično absurdno pogojevati obstoj kaznivega dejanja s spolno zadovoljitvijo ali spolnim nagonom storilcev. Kako storilec dojema spolni napad, zato nima pomena. Spolno ravnanje je zanj lahko v posameznem primeru celo spolno odbijajoče, a gre vseeno za spolni napad.

Sodobna prazgodovina

Knjiga, ki jo je napisal dr. Korošec, nosi pomenljiv podnaslov »Od pra-zgodovine do t. i. modernega spolnega kazenskega prava«. In kje na premici od prazgodovine do danes je razumevanje kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, kot jih v omenjenem in drugih primerih razume slovensko sodstvo oziroma pravosodje v tretjem tisočletju po Kristusu? Zagotovo bližje modernemu, a se po tej premici zadnja leta pomika v smeri prazgodovine.
V preteklosti, v drugi polovici prejšnjega stoletja, je Slovenija vedno imela zelo liberalno spolno kazensko pravo, nekatere napredne novosti je uvajala med prvimi v Evropi. Kot ena izmed prvih evropskih držav je izenačila posilstvo v zakonski zvezi s posilstvom zunaj nje. Iz besedila, ki govori o spolnem napadu, je izločila homoseksualne vsebine, pri čemer so v Nemčiji vztrajali vse tja do osemdesetih let. V preteklosti so države namreč imele homoseksualne spolne napade inkriminirane kot posebno hudo obliko kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost. Med prvimi v Evropi je bila Slovenija tudi pri uvedbi izenačenosti spolnega kazenskega prava, torej nevtralnosti glede na spolno usmerjenost.
Zadnja leta in desetletja pa jo je na tem področju dohitela in prehitela večina držav, predvsem glede teorije, ki jo v številnih državah najdemo v obsežni strokovni literaturi in na podlagi te tudi v sodni praksi. Iz te v Sloveniji po mnenju poznavalcev izhaja precejšnje nepoznavanje tega pravnega področja in zanašanje na splošna kazenskopravna načela, s katerimi se poskuša nadomestiti pomanjkanje specialističnega znanja s precej specifičnega in tudi politično občutljivega pravnega področja. Eden izmed razlogov za to bi lahko bil, da se je zadnja leta pri nas močno razvil predvsem sociološki pogled na to področje, zaradi tega pa je bil zanemarjen klasični kazenskopravni pogled. Delno pa naj bi bila, predvsem kot posledica majhnosti, razlog tudi vse očitnejša splošna nerazvitost kazenskega prava.