Resetirajmo ekonomiste

Slovenija je zavožena. Treba jo je resetirati in začeti znova. Slabo vodenje države zdaj in prej ni zgolj anomalija, ampak »logična posledica slovenske poti«. Tudi prihodnja politična koalicija bo opravilno nesposobna, če že sedaj nečesa korenito ne spremenimo. Tržni sistem, ki smo ga na tej slovenski poti doslej jemali s figo v žepu, je treba končno vzeti zares, poziva pet slovenskih intelektualcev v svojem odmevnem predlogu nove strategije. Dr. Žiga Turk, bivši minister za razvoj v vladi Janeza Janše, dr. Janez Šuštaršič, nekoč direktor vladnega urada za makroekonomske analize, dr. Matej Lahovnik, bivši gospodarski minister v Pahorjevi vladi, aktivist Rado Pezdir ter Jože P. Damijan, bivši minister v Janševi vladi, postajajo novi mesije ekonomskih idej, za katere smo mislili, da jih je kriza že zdavnaj odplaknila.

Stari in mladi

Pa se vrnimo k nostalgičnim začetkom te »zgrešene« slovenske poti. Novi mesije imajo seveda prav, ko trdijo, da Slovenija tržnega sistema nikoli ni vzela pretirano zares. Se še spomnite ameriškega ekonomista Jeffreyja Sachsa z njegovo »šok terapijo«? Sachs je v začetku devetdesetih tudi Slovenijo poskušal prepričati o hitri privatizaciji nekoč družbenih podjetij, vse v skladu s tedaj prevladujočimi ekonomskimi predstavami. Projekt privatizacije podjetij je prva vlada sicer zaupala takratnemu podpredsedniku vlade za gospodarstvo dr. Jožetu Mencingerju, a ta državnega premoženja ni hotel na hitro razdeliti, ampak je predlagal počasno prodajo državljanom. »Rahlo socialistično,« so menili mnogi in opozarjali, da bodo v novem sistemu s tem do premoženja prišli predvsem »ta rdeči«. Zato je tedanja Demosova vlada v parlament povabila Sachsa, ki je poslancem predstavil alternativni model množične razdelitvene privatizacije na podlagi certifikatov.
Sachs-Mencingerjev spor, zaradi katerega je Mencinger potem tudi odstopil z mesta podpredsednika vlade, je bil prvi spor med »starimi« in »novimi« ekonomisti, ki so tedaj zagovarjali vsemogočnost trgov. Kot je znano, je slovenski model privatizacije nato upošteval Mencingerjevo metodo, metode dr. Ivana Ribnikarja in Sachsove ideje. Kako se je zgodba razpletla, je tudi znano. Po letu 1994, ko je država razdelila približno za 4 milijarde evrov certifikatov, je večina teh hitro pristala v rokah pooblaščenih investicijskih družb, te pa so počasi prevzemali upravljavci. Tako smo dobili prva dva slovenska tajkuna, Igorja Laha in Darka Horvata. Še dobro, da Sachsa nismo vzeli čisto zares, smo potem dolgo časa ponavljali ob tej slovenski »zgodbi o uspehu«. Seveda vse do takrat, ko so se tajkuni izvalili še iz privatiziranega premoženja.
A kakorkoli, dejstvo je, da se je v drugih postsocialističnih državah tržna šok terapija končala veliko prej in veliko bolj grozljivo, zmagoviti slovenski pristop pa je kmalu dobil pozitivno etiketo »gradualizma«. Gledano iz današnje perspektive, so bili vodilni gradualisti »staroekonomisti«, člani centralne banke, kot so dr. Jože Mencinger, dr. Ivan Ribnikar, dr. Velimir Bole, dr. Marko Kranjec ali denimo dr. Franjo Štiblar, ki pri vodenju ekonomske politike niso radi poslušali nasvetov mednarodnih ustanov. Njihova najbolj znana odločitev je bila ta za drseči tečaj tolarja v trenutku, ko so bili v modi t. i. fiksni tečaji in denarne unije, prvi odmevni spor s t. i. mladoekonomisti pa se je vnel okrog Mencingerja oziroma njegove za tisti čas bogokletne teze, da tuje investicije ne prispevajo h gospodarski rasti.
Mencinger je trdil, da sicer tuje investicije resda prinašajo tehnologijo, know-how in podobno, a celoten učinek naj bi bil za narodno gospodarstvo negativen, saj prevzeta podjetja v tuji lasti »izvažajo« dobičke, je trdil. Čeprav so nekateri ekonomisti Mencingerja zaradi tega križali, bi lahko danes sklenili, da je imel še kako prav. V desetih novih članicah EU je bil leta 2008 priliv novih naložb enak odlivu dobičkov, v kriznih letih 2009 in 2010 pa so bili odlivi dobičkov že trikrat večji, kot so bili prilivi tujih investicij.

Druga bitka

Prvo bitko so torej dobili tako imenovani stari ekonomisti, ki se danes radi pohvalijo, da je zaradi njih Slovenija, kot verjetno edina postsocialistična država, ohranila lasten finančni sektor, svoje banke, telekomunikacijski sektor ali trgovine. V drugo pa je zmagala nova generacija. Ali bolje rečeno, del nove generacije ekonomistov z Mićem Mrkaićem in Jožetom P. Damijanom na čelu. Če poenostavimo, je ta nova generacija ekonomistov v Sloveniji ponavljala, da so državne banke, trgovine ali »državni« finančni sektor glavni izvor neučinkovitosti, razlog za nedelovanje tržnega sistema in tudi vzrok za korupcijo ali klientelizem. Skratka, prav zaradi nepravilno izpeljane privatizacije naj bi Slovenija tudi v primerjavi z drugimi postsocialističnimi državami dolgoročno izgubljala.
Mrkaić in Damijan sta hitro postala ideologa nove gospodarske politike, ki se ji je Slovenija izogibala 15 let in ki je zavladala v koaliciji pod vodstvom Janeza Janše. Mrkaić je postal vodja vladnega strateškega sveta, Damijan pa kasneje minister za razvoj. Res je sicer, da s svojimi idejami npr. enotne davčne stopnje po vzoru Slovaške t. i. mladoekonomisti zaradi upora sindikatov niso uspeli, je pa na koncu Janševa vlada vendarle izpeljala nekaj njihovih idej. Denimo davčno reformo v korist bogatejših, znižala je davke na kapitalske dobičke in začela s hitrim umikom »politike« iz gospodarstva. Načrtovali so celo prodajo Telekoma ali NLB, kjer pa so se nato pota med mladoekonomisti in Janševo vlado razšla. Tudi Janša naj bi bil zgolj »politični blefer«, ki tržnega gospodarstva ni hotel vzeti zares, je na koncu ocenil Damijan.
Kakšna je bila izkušnja z drugim valom neoliberalističnih idej? Ni videti, da bi se obrestovala. Zaradi odpravljanja različnih ovir, denimo pri najemanju kreditov, ali zaradi popuščanja pri prevzemni zakonodaji, zaradi še enega vala privatizacije smo doživeli razmah menedžerskih prevzemov. Res je, da smo imeli fantastično gospodarsko rast, a kljub statističnim rekordom je število revnih v Sloveniji ostalo na praktično isti ravni, smetano pa so pobrali predvsem finančni posredniki in gradbena industrija. Za povrh vsega se je neto dolg države, ki je leta 2004 znašal »0«, leta 2008 povzpel na približno 10 milijard evrov, kot je izračunal Mencinger. Zaradi te prekomerne zadolžitve je danes prvi del slovenskega gospodarstva na razprodaji, drugi del pa še prihaja na vrsto. In če še verjamemo izračunom Mitje Gasparija, aktualnega ministra za razvoj, smo kar tri četrtine primanjkljaja v slovenskem proračunu v letu 2009 pridelali ravno zaradi reform ali ukrepov, ki si jih v času konjunkture ni privoščila nobena druga evropska vlada.
Vprašanje, ali bi Slovenija morala dokončno odprodati državno premoženje po vzoru drugih postsocialističnih držav, danes pravzaprav sploh ni več ideološko. Ali kot nam je dejal dr. Ivan Ribnikar: »Država lahko vsak trenutek proda vse, kar hoče. Takšna privatizacija je najlažja stvar. In ko se nam sedaj vse po vrsti ruši, bo do te prodaje tudi najverjetneje prišlo. A to ne bo prodaja, ampak razprodaja.« Isto Mencinger: »Da, verjetno bomo res morali prodajati, ker smo po neumnosti zmetali proč 10 milijard evrov v času hazardiranja. Slovenija pa se bo najverjetneje morala še bolj zadolžiti. Največji problem Slovenije, ki se danes kaže kot zadolženost podjetij, ni finančna nedisciplina, ampak nesposobnost plačati račune, ker nekdo ne more prodajati produktov. Sam zato ne vidim druge rešitve kot povečanje povpraševanja.« In ker nobeno kosilo ni zastonj, naj bi bila cena krize za Slovenijo najcenejša, če bi država sama s projekti spodbudila gospodarstvo.

Nova fronta

Mladoekonomistični fiasko je bil torej tako očiten, da je tudi filozof dr. Mladen Dolar ugotovil, da je gospodarska kriza prinesla vsaj nekaj dobrega: »Ljudje, ki so desetletja propagirali neoliberalizem, so se v tej krizi zlomili,« nam je dejal leta 2009, Mencinger pa, da se je s krizo »tudi v slovenski ekonomski vedi začel nov samoumevnostni ciklus. V njem se ''mladoekonomisti'', ki so donedavna prisegali na ekonomiko ponudbe, liberalizacijo trgov in finančno poglabljanje, hitro ''starajo''«. Leto 2009 je bilo res leto alternativnih razprav. Recimo razprav o univerzalnem temeljnem dohodku ali kovanja alternativnih konceptov gospodarskega razvoja, o čemer so pod naslovom »Kam po krizi« pisali dr. Matjaž Hanžek, dr. Tine Stanovnik, dr. Marta Gregorčič, dr. Ana Murn, dr. Lučka Kajfež - Bogataj, dr. Jože Trontelj ali dr. Dušan Plut. Ti so napadli prav osnovno poanto dosedanjih državnih strategij. Trdili so, da če je razvoj države podrejen predvsem gospodarski rasti, to na dolgi rok siromaši ljudi in uničuje okolje in je kot tak tudi predrag.
Februarja lani so nastala tudi »Izhodišča za strateški razmislek o slovenskem razvoju«, ki so jih napisali dr. Janez Šušteršič, dr. Urban Vehovar, dr. Jože P. Damijan, dr. Mojmir Mrak in dr. Matija Rojec. V tem dokumentu, ki je nastal po naročilu Gasparijeve službe za razvoj, avtorji trdijo, da v Sloveniji sploh ne moremo govoriti o krizi kapitalizma, saj tukaj »nikoli nismo uvedli modela liberalnega tržnega gospodarstva, ki naj bi bil zdaj v globoki krizi«. Ravno tako naj bi bila »nevarna iluzija« sklepati, da ima Slovenija prednosti ali boljša izhodišča prav zato, »ker je doslej sledila dokaj samosvojemu razvojnemu modelu«. Po njihovem mnenju je namreč prav to problem in ne prednost.
A te zamisli so sedaj očitno že pozabljene. Povedano v športnem žargonu, sedaj imamo na mizi eno strategijo, po kateri bi se Slovenija odmaknila stran od logike, ki nas je po splošnem prepričanju pripeljala v krizo, in dve strategiji, po katerih bi v Sloveniji morali krepiti tržno ekonomijo.
Ideje, ki so se začele množiti v krogu zgoraj omenjenih mislecev, so skorajda identične Mrkaić-Damijanovi zamislim iz leta 2004. Ker Slovenija pravega kapitalizma še ni preskusila in ker živimo v težko preglednem sistemu državnih pomoči, intervencij v gospodarstvo, socialnih transferjev in podobno, naj bi bile spet potrebne temeljite spremembe. Recimo privatizacija infrastrukturnih in finančnih podjetij, nižanje obsega socialnih pravic in podobno. Sedanje socialno partnerstvo je spet cokla pri razvoju, problem pa je tudi neučinkovit volilni sistem, ki sedaj »ustvarja velike in programsko raznorodne koalicije, znotraj katerih drugačni kot marginalni predlogi ne morejo uspeti, hkrati pa izvoljenim predstavnikom ne omogoča prevzema ''odgovornosti za spremembe''«.
A če so zgoraj omenjeni ekonomisti pred letom še pisali, da je potrebna »razbremenitev družin s kakovostnimi vrtci, šolami ter oskrbo obolelih in starejših« in da mora glavni cilj ostati družba blaginje, so nove teze Turka, Šuštaršiča, Lahovnika, Pezdirja in Pavlihe v programskem tekstu, ki so ga minuli teden objavili v Sobotni prilogi Dela s sloganom, da je treba Slovenijo resetirati, še bolj drzen korak naprej. Omenjeni pisci pišejo, da so povečanje t. i. prožnosti dela, znižanje davkov, privatizacija ključnih državnih podjetij in poenostavitev poslovnega okolja zgolj manjši korak v pravo smer. Ker je slovenski gradualizem nasedel, bi bilo treba spremeniti pravila igre. Njihov ideal ni več politični predsednik vlade, ampak kar vodja države kot menedžer, ki bi mu s poti spravili referendume, sindikate, delodajalce, študente in upokojence.
Omenjeni »avtorji nedvomno ''jahajo'' na valu zelo širokega in globokega nezadovoljstva ljudi s sedanjim stanjem v Sloveniji. Ne gre samo za vlado, ki pač ni dorasla zahtevam sedanjega časa. Gre za širši problem, ko imajo ljudje občutek, da ni več ''skrbnika'' države in da slovenske družbene elite skrbijo predvsem za to, kako si napolniti lastne žepe,« pravi dr. Tine Stanovnik. Dejstvo seveda je, se strinja Stanovnik, da je kar precej pojavnih oblik »nacionalnega interesa« močno diskreditiranih. Točno je tudi, da so se slovenski menedžerji vse preveč ukvarjali z lastniško konsolidacijo, namesto s tehnološkim in tržnim prestrukturiranjem. Toda »ali lahko volitve prinesejo izboljšanje oziroma bolj odgovorno politično elito, ki bi bila sposobna vleči dobre poteze tudi v gospodarstvu? Ne verjamem«, pravi Stanovnik.
Matjaž Hanžek, ki je pred dvema letoma ravno tako poskušal »resetirati« dosedanje razvojne strategije, je nad novimi idejami zgrožen. »Dva od njih sta bila pred štirimi leti odgovorna za razvoj, pa nista storila nič pametnega. Turk nam je tedaj prodajal lepo oblikovane straniščne metle, hoteli so graditi otoke, zdaj pa govorijo celo o pomanjkanju pravne države! A se je kdo izmed njih tedaj oglasil, ko sem sam opozarjal na kršenje človekovih pravic?« se sprašuje Hanžek. Z njim je pri alternativnem projektu sodelovala tudi dr. Ana Murn, sicer mlada ekonomistka, ki prav tako ne želi deliti poenostavljenih mladoekonomističnih idej. V odzivu na ideje o resetu Slovenije pravi, da bi moral razvoj države služiti prebivalstvu, predvsem prebivalstvu in njegovi blaginji, zaradi česar po njenem tudi ni mogoče nadaljevati t. i. kratkoročne strategije »povečevanja konkurenčnosti gospodarstva«.

Opravičilo za napačne nasvete

Če sta se slovenska pot in ekonomsko-ideološki spopad začela z Jeffreyjem Sachsom in njegovo »šok terapijo«, bi se morala končati z Alanom Greenspanom, tistim ekonomistom, ki je 18 let vodil ameriško centralno banko. Oktobra 2008 so Greenspana poklicali na zagovor pred ameriški kongres, kjer so mu očitali, da je s svojimi politikami sokriv za svetovno gospodarsko krizo. Kongresniki, ki so ga zasliševali, so se spomnili njegovih besed izpred nekaj let, ko je dejal, da vsakega človeka vodi ideologija, tudi njega: »Sodim, da so svobodni trgi najboljši način organizacije ekonomije. V preteklosti smo jih poskušali regulirati. A to ni delovalo,« je trdil še pred leti.
Ta izjava spominja na zadnje teze novih mladoekonomistov, ki trdijo, da v Sloveniji nikoli nismo uvedli pravega »liberalnega tržnega gospodarstva« in da trg tukaj nikoli ni deloval, ker se je vanj preveč mešala država. Toda oktobra 2008 se je Greenspan pred kongresom za takšne misli opravičil. Dejal je, da se je motil, a ne le 18 let. Dejal je, da je bil ob izbruhu krize »šokiran«, ko je ugotovil, da je 40 let živel v prepričanju, da dela dobro in prav. To Greenspanovo opravičilo bi lahko razumeli tudi kot opravičilo ne samo ameriški javnosti ampak tudi slovenski, v imenu vseh neoliberalnih podukov in nasvetov, ki so nam jih od tam pošiljali - vključno z Jeffreyjem Sachsom.
Takšne iskrenosti v delu slovenske ekonomske stroke doslej še nismo slišali, glede na zadnjo inflacijo reformnih predlogov tudi slabo kaže. Slovenska ekonomistična stroka se doslej k sreči ni zgledovala po main stream nasvetih iz tujine. Jih bomo šele sedaj, po krizi in njihovi diskvalifikaciji, vzeli zares?