Gang of Four: Content

Gang of Four, verjetno ena izmed radikalnejših in tudi vplivnejših postpunkovskih skupin, se po 16 letih vrača s popolnoma novimi studijskimi materiali. Potem ko so se izvirni člani zasedbe (Andy Gill, Jon King, Dave Allen, Hugo Burnham) ponovno zbrali leta 2004, oddelali kopico koncertov in izdali album s predelavami starih komadov Return the Gift (2005), zgodbo četverice nadaljujeta idejna tvorca (Gill in King) s prenovljeno ritemsekcijo.

Težko je reči, ali so se člani skupine Gang of Four pred leti zbrali zgolj zaradi zabave, obujanja spominov ali iz komercialnih vzgibov (ravno takrat smo doživljali opazen revival punka in postpunka, kar je spodbudilo pojavitev kopice neizvirnih posnemovalcev njihovega glasbenega sloga), sodeč po novem albumu pa lahko z gotovostjo zatrdimo, da sta se Gill in King z njim hotela čim bolj približati zvoku, občutku in ideologiji njihove najkonsistentnejše stvaritve doslej, prvenca Entertainment! iz leta 1979. Ker gre za skupino, ki je v tistem času veljala za eno izmed izvirnejših atrakcij  postpunka in je z značilno mešanico punka, funka ter radikalnih politično aktivističnih besedil poglobljeno obračunavala s tedanjimi družbenimi nepravilnostmi, je bilo skorajda pričakovati, da se bosta Gill in King oglasila tudi danes, v času velike gospodarske krize in še večje krize družbenih vrednot kot na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja. Poleg tega je serija izvrstnih koncertov, ki sta jih uprizorila s pomlajeno ritemsekcijo, med drugim tudi ljubljanski koncert leta 2008, na katerem sta v glavnem predstavljala stare materiale, napovedala smernice nove studijske stvaritve te skupine.Novi album Content jo predstavlja v zelo podobni vlogi, kot jo je imela pred 30 leti; Jon King še zmeraj secira družbenopolitične anomalije sodobnega časa, Andy Gill pa s svojim značilnim kitarskim zvokom določa dinamiko in slog glasbe. Content pravzaprav zveni kot nekakšna mešanica prvih dveh in hkrati najboljših plošč četverice, pri čemer Gill in King očitno poskušata podoživeti svoje najplodnejše ustvarjalno obdobje. A nekaj težav je mogoče čutiti že po prvem poslušanju albuma, ko pozoren poslušalec ugotovi, da se mladeniča iz ritemsekcije pretirano podrejata surovemu kitarskemu zvoku Andyja Gilla in sugestivnemu Kingovemu vokalu, to pa je v popolnem nasprotju z delovanjem izvirne zasedbe Gang of Four, katere člani so enakovredno ustvarjali značilen glasbeni slog skupine. Čeprav kemija med starimi in novimi člani skupine v živo deluje, se na studijskih posnetkih opazi očitna razlika, marsikateri komad pa preveč spominja na legendarne stvaritve iz osemdesetih let. Kljub temu lahko rečemo, da je skupina Gang of Four izdala verjetno najboljšo ploščo po 30 letih in ostala zvesta svojim načelom. Po glasbeni in tudi po ideološki plati.