Vizija / Huje od zadnje pridige nadškofa

V zadnjih zamislih Turka, Šuštaršiča, Lahovnika, Pezdirja in Pavlihe sociolog dr. Srečo Dragoš vidi tri značilnosti. Prvič, njihov zadnji programski tekst je zanj »populističen pamflet«, izrazito demagoška razlaga ekonomske krize, ki ne preseže ravni gostilniškega natolcevanja. Drugič, šlo naj bi za apologijo »nevidne roke« tržnih zakonitosti, ki rešuje vse. In tretjič, avtorji sebe povzdigujejo, češ, »mi ultraliberalci, Turk, Šuštaršič, Lahovnik, Pezdir, Pavliha, imamo prave vrednote, skrbimo za prihodnost ... medtem ko vsi ostali, ki nam ne sledijo ... nasedajo ''gradualizmu'' (kar je nekaj takega kot socialistično samoupravljanje), so del državnega klientelizma, lažejo, kradejo in bolhe jejo, torej imajo napačne vrednote«.
S tem žargonom o prevrednotenju vseh vrednot naj bi se »ultraliberalci« že drugič, bolj od kogarkoli drugega v zadnjih par desetletjih, približali teologiji. Prvič v času Janševe vlade, ko so z najvišjega državnega vrha odkrito paktirali z RKC, češ če podprete naše reforme in nulto davčno stopnjo, nimamo nič proti vam, drugič pa s tem pozivom k resetu države, kar je po njegovem edino besedilo, podpisano s strani znanstvenikov, ki se tako sklicuje na nove vrednote, »da zasenči zadnjo pridigo nadškofa Stresa ob ustoličenju novega mariborskega nadškofa Turnška«. Edini stavek, ki ga izrekajo ti novi ekonomisti in ki zveni Dragošu iskreno, je: »Razmišljati je naporno.«
A to ni smešno, nadaljuje: »Ker je besedilo resno mišljeno, vzbuja skrb. Njihov tekst je skrajni primer ideologije prostega trga, ki se kamuflira s sklicevanjem na ekonomsko znanost zato, da se izogne problemom z naraščanjem družbenih neenakosti.« Socialna država, ki je edina varovalka proti razsutju kapitalističnega gospodarstva in proti družbeni dezintegraciji, naj bi bila tem ultraliberalcem »zgolj rdeča cunja, ki ovira roko trga pri mahanju«. Toda ali res potrebujemo ekonomsko znanost, da doumemo globino teh misli, logiko prazne vreče, skupnega čolna, skupnega letala, ki jo z neverjetnim fanatizmom reciklirajo politična desnica, politična levica in ultraliberalci, se sprašuje Dragoš.
Danes je vsem skupno, da obmolknejo, ko slišijo besedo prerazdelitev. »Včasih so vsaj zmajevali z glavo pred to besedo in zaničevalno siknili, češ, prerazdelitev vodi v egalitarizem, komunizem, kučanizem, treba je ustvarjati, ne deliti itd. Danes pa jim niti muksniti ni treba, ker je to že samoumevno.« Zato danes nihče več ne govori o prerazdelitvi niti takrat, ko se dogaja najrevnejšim v prid najbogatejših. »Socialna pomoč ne dosega niti tretjine eksistenčnih stroškov, pod njimi so tudi minimalne plače, uvaja pa se socialna kapica za najbogatejše, da bodo še več in še bolje delali. Tako drugje kot pri nas so ultraliberalci prvi, najglasnejši in najbolj adiaforični glasniki tega trenda. Smo pač v takih časih,« ugotavlja Dragoš.