Knjige / Geoff Dyer: Joga za ljudi, ki se jim je ne da početi

+ + + +

Priškrnjena vrata zaznave

Dyer nekje pravi, da je sam vremensko čudo, kamorkoli pride, dežuje, pada barometer. Trditev kolega, da je »zunaj dežuje« eden bolj butastih literarnih stavkov, se mu zato zdi netočna; njemu namreč pogosto dežuje tudi znotraj. Iz oči na krožnik z jajci po prežurani noči; odvečnost in depresije, brezsmiselnost potovanja, skoraj prisila, ki je finančna, in kompulzivnost, nezmožnost vztrajati na enem mestu, ne da bi si želel biti kje drugje, kjer bi želel, da bi bil tam, kjer je zdaj - vse to ga spremlja do konca, ko najde nekakšno pomiritev v karnevalski ZAC (začasni avtonomni coni) v ameriški puščavi.

Trenutki obupa v avtobusu, nemoč in dezorientacija zaradi gobic, ki jih goltajo v Amsterdamu, ne napadi panike, ampak permanentna panika - o kateri je še malo prej govoril kot o dobrem obrambnem triku organizma -, občutki odvečnosti in postaranosti, brezciljnosti in brezsmiselnosti, s skankom poglobljena paranoja, v katero se driča, vse to so njegovi popotni vtisi. Dyer se premika zaradi nemira, ve, da so potovanja predvsem njegova notranja, ves čas je na preži za epifanijami, ki so k sreči še uravnotežene z deprami in odvečnostmi. Po svetu išče mesta, kjer stopi v Cono, takšno stalkerjevsko, to so občutki polnosti, pravega počutja, ko je vse na svojem mestu. Ker gre za notranja potovanja, so mamila, postopaštvo, nakladanje somišljenikom in kar tako, skank, gobice, vse, kar izostri ali otopi zaznavo, pomembnejši od popotniških naporov, vročine ali vlage, čeprav tudi tega ne manjka, posebej ker je ves čas v tesnem stiku s cikloni. Zadeto preoblačenje na sekretu, ko se število nog in hlačnic nikakor ne ujame, žicanje pohe na trens žuru v Ameriki, budistični templji in rejvi na plažah, vse je na isti ravni, precejeno skozi duhovito in oprezno zavest, ki je tudi do sebe kritična, angleško zajedljiva; Dyer še jemlje mamila na star način, še ozavešča vzburkano psihedelijo.

Notranji trip seveda vključuje tudi zunanje atrakcije, to so otoki v Tajskem zalivu, neworleanški Mardi Gras, posvinjane libijske ulice in hoteli z najbolj mrkim osebjem kadarkoli, opusteli Rim med feragostom ali zgodovinske ostaline. Dyer tam išče neke vrste brezčasnost, antične ruševine ali podrte avtomobilske tovarne so zanj zanimive šele, ko jih čas odreši zgodovine, uporabe, ko so na dobri poti, da poniknejo in izginejo.

Kot delati jogo, se mu tudi pisati ne ljubi, prizna, to se kaže v formi, ki je bolj mozaična, polna dobrih uvidov in za narkofila presenetljivo polna literarnih referenc, hkrati pa takšna nadrobljenka točno kaže Dyerjev odnos do potovanja. To niso s potjo sklenjene in povezane točke s končnim cijem, temveč trenutki brezčasnega srečevanja s samim sabo, ki jih imamo napačno za sosledje, kavzalnost etc. Odštekano, zanimivo, v duh ovito, prizori iz domače brezdomnosti.