Romi / Ujetniki lokalne in državne politike

Vanja Hočevar: »Zgradili smo si tole barako, saj nam ne dovolijo zgraditi ničesar drugega. Povsod so podgane, miši in ščurki.« Danilo Hudorovič: »Moji otroci živijo brez vode, brez elektrike in v groznih razmerah, jaz pa se počutim, kot da jim ne morem pomagati. Večkrat sem šel do župana in ga prosil, naj pomaga meni in moji družini. Vsi v naselju ga že leta prosimo, naj nam priskrbi vsaj eno vodovodno pipo v bližini naselja.« Nevenka Brajdič: »Razmere so zelo slabe, ne morejo biti slabše. Želim si oditi in se nikoli vrniti.« Silvana Hudorovac: »Uporabljati moramo vodo iz potoka, ki je zelo umazan. Otroci bruhajo in imajo pogosto drisko. Ne dovolijo nam hoditi po vodo k pipi na pokopališču, na bencinski črpalki pravijo, naj gremo Cigani stran.«
To je le nekaj zgodb, ki so jih sodelavcem organizacije Amnesty international Slovenija (AIS) med pripravo poročila »Vzporedna življenja«, ki analizira bivalne razmere Romov v Sloveniji, povedali sogovorniki. Poročilo obsega 65 strani informacij o diskriminaciji in ločevanju pripadnikov romske skupnosti, pravni neurejenosti naselij, zgodovini neukrepanja in razlogih zanje. Gre za del svetovnega projekta AIS »Zahtevamo dostojanstvo«, ki se ukvarja s povezavo med revščino in človekovimi pravicami. Slovensko poročilo bo podlaga za nadaljnje delo, za lobiranje pri lokalnih in državnih oblasteh za spremembe, navsezadnje za ureditev več desetletij neurejenih razmer. Zakaj so se odločili, da se osredotočijo na bivalne razmere ravno romske skupnosti, pojasnjuje Jerneja Turin, ki je poročilo pripravila: »To je družbena skupina, katere razmere so v celoti gledano precej slabše kot sicer. Naša priporočila pa veljajo za vse, vsak ima pravico do vode, sanitarij, elektrike, pravno urejenega statusa bivališča.«