8 dni na teden / Brez podpore Brezigarjeve, a s Fišerjevo

Vlada je potrdila dolgo pričakovani novi tožilski zakon, ki je pred časom sprožil dodatne napetosti v že tako napetih odnosih med ministrstvom za pravosodje in vrhovnim državnim tožilstvom ali, točneje, uradom generalne državne tožilke.
Na ministrstvu poudarjajo, da zakonodajo spreminjajo zato, da bi omogočili »depolitizacijo oz. odmik politike od kadrovanja v tožilstvu ter povečanje transparentnosti postopkov«. Največje spremembe novi zakon prinaša predvsem glede notranje tožilske organizacije, ki jo je generalna državna tožilka v odhajanju vsaj v zadnjih letih precej izkoriščala za krepitev lastne moči in vpliva na tožilstvo. Uzurpacijo te moči naj bi v prihodnje onemogočalo več novosti. Recimo nova sestava in način imenovanja državnotožilskega sveta, v katerem si po veljavni zakonodaji lahko večino ustvari generalni državni tožilec. Po novem bodo v nekoliko večjem, devetčlanskem svetu sedeli štirje tožilci, ki jih bodo tožilci izbrali v svojih vrstah, štirje zunanji pravni strokovnjaki, ki jih bo na predlog predsednika republike imenoval državni zbor in en vodja okrožnega državnega tožilstva, ki ga bo imenoval pravosodni minister. Podoben namen ima nov postopek imenovanja vodij okrožnih državnih tožilcev, ki jih na predlog pravosodnega ministra ne bo več imenovala vlada, ampak državnotožilski svet. Slednje naj bi služilo tudi odmiku politike od tožilstva, še bolj pa nov način imenovanja generalnega državnega tožilca. Ne bodo ga več imenovali poslanci na predlog vlade, pač pa na predlog državnotožilskega sveta. Novi generalni državni tožilec, vlada je pred dnevi državnemu zboru predlagala dr. Zvonka Fišerja, bo kljub temu imenovan po starem.
Aktualna generalna državna tožilka Barbara Brezigar pa pravosodnemu ministru Alešu Zalarju ne bo mogla očitati, da je s spremembo zakona zavlačeval prav s tem namenom, ker je za dolgotrajnost sprejemanja novosti krivo tožilstvo. Novostim je nasprotovala predvsem zato, ker se ni želela odreči brezpogojni samostojnosti in odsotnosti zunanjega nadzora nad delom tožilstva. Na predlagane spremembe se še ni odzvala. Je pa bil zakon zaradi obvezne pomiritve odnosov na relaciji ministrstvo-vrhovno tožilstvo kar dvakrat na usklajevanju pri tožilcih. Pripombe vodstva tožilstva so na ministrstvu upoštevali le delno, je pa zakon usklajen s tožilskim društvom, ki združuje dve tretjini tožilcev, podpira ga tudi Fišer.
Kot posledica ravnanj tožilskega vodstva se uvaja še obveza za generalnega državnega tožilca, da sprejme politiko pregona, v kateri določi prioritete pregona. Poleg tega se povečuje še samostojnost tožilca, ki odloča v zadevi, da bi se ga zaščitilo tako pred »morebitnimi zunanjimi kot notranjimi posegi«. In ne nazadnje, spreminja se tudi organizacija skupine tožilcev za pregon organiziranega kriminala. Ta bo poslej namesto le šestih, ki so v danih razmerah še bili pripravljeni sodelovati, po zakonu štela kar 21 tožilcev in bo neodvisna od vrhovnega državnega tožilstva.