Intervju / Lazar Stojanović: "Ljudje večinoma hočejo zvedeti, kaj se je zgodilo, ne pa se spraviti"

Lazar Stojanović (66), srbski režiser, publicist in urednik, je v bivši Jugoslaviji postal znan po dokumentarno-igranem filmu Plastični Jezus. Zaradi »protirežimske« narave filma je bil obsojen leta 1971 na tri leta zapora, film pa je ostal do leta 1990 v bunkerju. Med tistimi deli, ki so najbolj razburila javnost, pa je tudi leta 1993 posneti film Srbska epika. Gre za dokumentarno-psihološki portret voditelja bosanskih Srbov Radovana Karadžića. Haaški tribunal za vojne zločine v nekdanji Jugoslaviji ga je uvrstil med dokazno gradivo v procesu proti Karadžiću. Pretresljiva pa je njegova filmska pripoved z naslovom Škorpijoni-spomeničarji, v kateri brez reza uporabi dvanajstminutni posnetek masakra srbske specialne policijske enote nad Bošnjaki v Bosni. Stojanović v zadnjem času kot regionalni direktor koordinira medijsko kampanjo Rekom z namenom ustanoviti Regionalno komisijo za ugotavljanje dejstev o vojnih zločinih in drugih kršitvah človekovih pravic, ki so se zgodili v devetdesetih letih na območju nekdanje Jugoslavije.
Lazar Stojanović od leta 1990 živi v New Yorku v Združenih državah Amerike. Več let je bil tudi prevajalec v Združenih narodih. Na Balkanu pa snema filme in zdaj poskuša z Rekomom čim bolj osvetliti krvavo dogajanje zadnjih balkanskih vojn.

Pobuda Regionalne komisije za ugotavljanje dejstev o vojnih zločinih in drugih kršitvah človekovih pravic (Rekom) je namenjena soočanju ljudi z dejstvi, s seznanjanjem o dejanskem dogajanju in o posledicah vojn. Na celotnem območju, kjer je bila vojna. Zakaj kar naenkrat potreba po (vnovičnem) ugotavljanju dejstev?

> Zato ker bi v skoraj vseh etničnih okoljih radi pozabili na vojno, jo spravili z dnevnega reda, čeprav mnoge zgodbe še niso povedane. Pa tudi zato, ker številni ljudje, ki so izgubili svoje najbližje zaradi novo nastalih držav, ne morejo ugotoviti, kaj se je zgodilo z njimi, če so se morebiti znašli drugje. V vsaki na novo nastali državi pa iščejo resnico o vojni in o tem, kaj se je dogajalo, le za pripadnike njihove etnične večine, drugo jih ne zanima. Uveljavljena je podobna logika kot po drugi svetovni vojni, ko so o spominu nanjo odločale le zmagovalke, na sodiščih pa so bili obsojeni le Nemci in noben Američan, čeprav je denimo padec atomske bombe na Hirošimo napad na civiliste in zato zločin. Ne pravim, da bi moral kdo v zapor, treba pa je dogajanje doreči in pravilno ovrednotiti. To je namen Regionalne komisije za ugotavljanje dejstev o vojnih zločinih in drugih kršitvah človekovih pravic.