DVD / Jaz bi tudi
Antonio Naharro & Alvaro Pastor Pablo Pineda, Lola Dueñas
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 13, 31. 3. 2011
Daniel (Pablo Pineda) je fant z Downovim sindromom. Kar pa ga ne ustavi: ne le da diplomira, ampak se tudi zaposli in zagleda v Lauro (Lola Dueñas), odločno, ekscentrično, neodvisno, promiskuitetno socialno delavko, ki se ne ozira nazaj, pa četudi ji od povsod - tudi iz libida - štrli preteklost, sočna in mučna. Med njima klikne, toda Daniel hoče več. Zakaj? »Ker se ob tebi počutim normalnega.« Laura le začudeno odvrne: »Pa zakaj bi hotel biti normalen?« In ravno v tem je ključ filma: v kritiki »normalnosti«. Danielu so celo življenje razlagali, da ni »normalen« - in da mora postati »normalen«, da se mora »normalizirati«, da mora torej postati tak kot drugi, »normalni« ljudje. Problem je kakopak v tem, da »normalnost« ni več nič zveličavnega, samoumevnega ali pa superiornega. Laurina oče in mati sta »normalna«, pa z njo nimata nobenih stikov. Še več, Laurina oče in mati sta tako »normalna«, da se sama Laura še vedno boji emocij in drugih intimnih medčloveških stikov. Kot bi nam hotel film reči: Vidite, kaj iz ljudi naredi »normalnost«. »Normalnost« je motnja. In bolezen, bolj nevarna od »abnormalnosti«, kot je Downov sindrom.
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 13, 31. 3. 2011
Daniel (Pablo Pineda) je fant z Downovim sindromom. Kar pa ga ne ustavi: ne le da diplomira, ampak se tudi zaposli in zagleda v Lauro (Lola Dueñas), odločno, ekscentrično, neodvisno, promiskuitetno socialno delavko, ki se ne ozira nazaj, pa četudi ji od povsod - tudi iz libida - štrli preteklost, sočna in mučna. Med njima klikne, toda Daniel hoče več. Zakaj? »Ker se ob tebi počutim normalnega.« Laura le začudeno odvrne: »Pa zakaj bi hotel biti normalen?« In ravno v tem je ključ filma: v kritiki »normalnosti«. Danielu so celo življenje razlagali, da ni »normalen« - in da mora postati »normalen«, da se mora »normalizirati«, da mora torej postati tak kot drugi, »normalni« ljudje. Problem je kakopak v tem, da »normalnost« ni več nič zveličavnega, samoumevnega ali pa superiornega. Laurina oče in mati sta »normalna«, pa z njo nimata nobenih stikov. Še več, Laurina oče in mati sta tako »normalna«, da se sama Laura še vedno boji emocij in drugih intimnih medčloveških stikov. Kot bi nam hotel film reči: Vidite, kaj iz ljudi naredi »normalnost«. »Normalnost« je motnja. In bolezen, bolj nevarna od »abnormalnosti«, kot je Downov sindrom.