literatura / Ivana Simić Bodrožić: »Dokažeš se na hrbtu drugega.«

Ivana Simić Bodrožić je lani napisala roman, ki so ga na Hrvaškem nestrpno čakali. Vsaj tako so zatrjevali literarni kritiki, potem ko so noč preživeli med platnicami Hotela Zagorje. Pisateljica, rojena leta 1982, je rodni Vukovar zapustila na predvečer vojne. Z bratom in mamo so odšli na morje na počitnice in se nikoli več vrnili domov. Več kot desetletje pozneje je izvedela, da je bil njen oče med ubitimi hrvaškimi branitelji v Ovčari.
Pisateljica, ki je bila prej pesnica, v svojem prvencu skozi oči dekleta opisuje medvojno življenje pregnanih v Zagrebu. Živi v svetu ignorance in brezbrižnosti, ubornosti in ščurkov, a je borka in v resnici optimistično dekle. »V življenju je vedno tudi smeh,« je zatrjevala v sredo v Ljubljani.
Za svoji dve literarni deli - pesniško zbirko Prvi korak v temo in roman Hotel Zagorje, ki je v slovenščini izšel pri založbi Modrijan - je dobila tri velike hrvaške literarne nagrade. Še letos si želi izdati novo knjigo, zbirko kratkih zgodb. Pravi, da je napisala roman, ki ne spodbuja sovraštva: »Želim, da moja otroka poznata zgodovino, a nočem, da sovražita svoje sosede zaradi tega, kar se je zgodilo meni.«

Vaša zgodba in zgodba v romanu sta tesno povezani z Zagrebom v 90. letih prejšnjega stoletja. Koliko ima tisto mesto skupnega s sedanjim?

> V Zagreb 90. let sem prišla v zelo posebnih okoliščinah. Ne zato, ker bi se tja preselili. Tja sem bila nekako katapultirana, saj smo izgubili mesto, kjer smo do tedaj živeli. Zato je slika realna, a hkrati subjektivna, moja. V Zagrebu nisem mogla zares zaživeti, saj sem imela do njega odpor zaradi tega, kako sem vanj prišla. A potem so se v mestu dogajale tudi druge stvari: končala sem šolo, se zaljubila, poročila. To so popolnoma druge podobe mesta in Zagreb zame obstaja v teh dveh različicah, čeprav vem, da je to isto mesto. Kar mi je pomenil na začetku, ni več to, kar mi pomeni danes.