Dr. Slavko Gaber:"Namesto da bi rasla profesionalnost politikov, rastejo upanja v odrešitelje"

Dr. Slavko Gaber je bil dolga leta šolski minister, pomemben član LDS, eden od ključnih politikov Slovenije. Leta 2008 je politiko zapustil in se vrnil na univerzo. Danes pravi, da je pogled zunaj politike velikokrat drugačen kot znotraj nje, morda celo boj jasen, in da temeljni problem Slovenije ni v neki vladni krizi, pač pa v tem, da nihče, ne na levi ne na desni, ne razmišlja o velikih strukturnih premikih v sodobni družbi, ki se dogajajo Evropi in Sloveniji. Namesto tega je levica popolnoma dezorientirana, desnica pa že triumfira, napoveduje vračanje v neoliberalni svet in vladavino, podobni Madžarski. In Slovenija bo lahko izgubila “redko priložnost za dolgoročno utrditev v družbi nacij, ki omogočajo pravično, odprto družbo in visok standard življenja”. Res pesimistična napoved.

Ne neuradni lestvici ministrov vseh slovenskih vlad ste po dneh ministrovanja na petem mestu. Bilo jih je dobrih 3300. Ali pogrešate aktivno politiko? Ali veste, kdo je na prvem mestu?

Hm, kdo že?

Dimitrij Rupel.

A, Dimitrij, jasno. Vprašali ste me, če kaj pogrešam aktivno politiko. Ne, ne pogrešam je. A takoj bi k svojemu »ne-ju« dodal, da zame politika tudi ni nekaj, česar se je treba ogibati ali pa celo sramovati. Spadam v tisto generacijo politikov, ki so vanjo vstopili kljub temu, da zanjo niso bili profesionalno formirani. Ki so vanjo pravzaprav padli in niso imeli političnih izkušenj, veščin, znanja. A tisti čas je bil rahlo poseben. Spremembe političnih sistemov se ne dogajajo vsaka štiri leta.

Dejali ste, da niste bili profesionalno formirani za politiko. Bi bil ustreznejši izraz deformirani za politiko?

Ne, to ni jezik, ki ga uporabljam. Za politiko je treba biti formiran in samo v izjemnih časih je v redu, če ljudje to niso. V izrednih časih je to lahko tudi koristno. A praviloma le takrat. Tako kot potrebujete profesionalne novinarje, profesionalne zdravnike, potrebujete tudi profesionalne politike. Eden od problemov v Sloveniji je, da se prepočasi oblikuje politična profesija. Preprosta spretnost in odgovornost za vodenje politik. Moje mnenje je torej drugačno od tistih, ki pravijo, da naj sedaj pridejo novi ljudje, spremenila se bo elita in življenje v Sloveniji bo boljše. Od politike ne kaže pričakovati odrešitve, od politike je treba zahtevati profesionalnost (znanje, odgovornost). Naš problem je, da politike nikoli nismo razumeli kot nekaj, do česar je treba imeti zdravo mero skepse in tudi ocenjevati njena ravnanja.

Kako danes dojemate slovensko politiko? Gotovo drugače, kot če bi bili še del nje.

Nekaterih potez ne razumem. Verjetno tudi zato, ker preprosto nisem več »in«. Sprejemanje političnih odločitev je namreč sestavljeno iz dveh delov. Prvi je linija, ki se da razumeti, tudi če jo gledaš od zunaj. Drugi je kontekstualen, in ko kontekst sprejemanja odločitve slabše poznaš, začneš izgubljati možnost kompetentnega vpogleda. Zato imate seveda prav: če opazuješ politiko od zunaj, jo vidiš drugače, kot če si del nje. Z univerzitetne pozicije je lažje slediti strokovni literaturi, prej se ti razkrijejo trendi, nisi pod dnevnim pritiskom sprejemanja odločitev. Po drugi strani, če razumeš manj, veš manj tistega, kar je predmet vsakodnevnih odločitev.

Je slovenska politika res v tako veliki krizi? Ali ni bila v krizi, ko je recimo po volitvah leta 1996 Janez Drnovšek iskal zavezništvo z Marjanom Podobnikom, ali pa takrat, ko se je po naključju pojavila vlada Andreja Bajuka? So težave Boruta Pahorja res tako velike, kot se zdijo na prvi pogled?

Mislim, da ne. Je pa vsako obdobje v politiki posebno in sodbe iz točke v točko niso produktivne. Politika mora vsakokrat opraviti naloge, ki so pred njo. Izgovorov tu ni. Sicer pa je treba ločiti par vrst t. i. politične krize. V mojih očeh so bila leta okoli 1992, ki jih poznam iz vlade, zahtevnejša od Podobnikovih let. Kar zadeva premike v strukturi družbe, zahtevnost naloge, ki je bila pred politiko. Leto 1996 je sicer bilo zahtevno zaradi fenomena Podobnik. Ampak šlo je za vprašanje politične, ne pa strukturne zahtevnosti. Bajukova vlada je bila samo epizodna zgodba, ki je najprej prinesla streznitev volivcev in potem labodji spev LDS. Kriza okoli Pahorjeve vlada ni niti večja niti zahtevnejša, kot je bilo osamosvajanje ali leta neposredno po njem. Danes gre za izzive tega časa - tudi za rešljive stvari, ampak ne s starimi pristopi, ne s staro filozofijo, ne s starimi rešitvami. Če kdo to išče, zapravlja čas. Namesto da bi rasla profesionalnost politikov, rastejo upanja v odrešitelje. Pomembneje bi bilo iskanje novih strukturnih pristopov k izzivom v politiki. Tega je v Sloveniji premalo.

Predčasne volitve ne ponujajo alternative?

Ne. A volitve, kakršnekoli že bodo, bodo nekaj vseeno prinesle. Najverjetneje pomemben premik v desno. Slovenija je v nevarnosti, da bo dobila podizvedbo Madžarske, in verjetno me ne boste vprašali, ali bo to dobro ali slabo. V mojih očeh bo to izgubljanje priložnosti za modernizacijo Slovenije. Sicer pa je menjava oblasti v demokraciji nekaj običajnega. In politična kriza bi nastopila, če bi v kratkem času šli na volitve štirikrat zapored, če pa bo ena vlada odšla, ni nikakršne krize, veliko vlad je že bilo in veliko jih bo še prišlo. Problem torej ni v politični krizi. Bolj se zdi, da izgubljamo redko priložnost za dolgoročno utrditev v družbi nacij, ki omogočajo pravično, odprto družbo in visok standard življenja.

Politično prerivanje in neuspešno iskanje odgovorov na krč, v katerega pada slovenska družba, ima gotovo globlje vzroke, kot pa je samo nespretnost sedanjega premiera.

Brez dvoma. Očitno smo s svojimi dilemami ujeti v čas izteka družb dominacije mezdnega dela in nenehne rasti. Državo smo oblikovali v času neoliberalnega vala, ki je bil hkrati čas ekonomskega vzpona. Slovenija je vanj vstopila v drugem nadstropju in kot družba hitro napredovala. Na to smo se navadili. Naša pričakovanja so postala visoka. Sedaj, ko dvigalo stoji, smo nervozni. Ne razumemo, da se ne moremo nenehno in hitro vzpenjati. Ko govorim o uspehih, ne mislim na Nato, na EU, na mednarodna priznanja, mislim na strukturne spremembe v družbi. Osamosvajanje se je odvijalo nekje med 6 in 7 tisoči dolarjev BDP-ja na prebivalca, potem smo presegli 20 tisoč. In to v evrih. Ogromno ljudi je pridobilo. Dvignila se je izobrazbena struktura, povečala se je življenjska doba, kakovost življenja. Seveda obstaja družbeni rob, ki je problematičen, a če opazujete številke, se izkaže, da Slovenija tudi v krizi še vedno solidno obvladuje tudi revščino. In ko tako poletiš na nebo, ni čudno, da zaustavitve ne sprejmeš. Mi še vedno hočemo rast, hitro, visoko. Ni nam jasno, da se bomo skupaj z Evropo morali posloviti od stare rasti.

Verjetno se pojavlja problem percepcije tudi pri iskanju političnega odrešenika.

Iskanje odrešenika je zelo nevarno. Lahko se premikamo v smeri mesije, ki pa kaj drugega, razen totalitarnosti, ne bo prinesel.

No, a eden od njih, evropski komisar Janez Potočnik, ni totalitarist.

Kolikor poznam Janeza Potočnika, sam ne verjame, da je lahko odrešitelj. V politiki vedno potrebujete ekipe. Potrebujete na prvi pogled ljudi z mero. To je zgodba Janeza Drnovška. Tistega pragmatičnega Drnovška, ki je vsem skupaj dal lekcijo iz pragmatizma in političnega profesionalizma. A za svoje delo je potreboval tudi ekipo. In dobro ekipo bi verjetno prevzel tudi Potočnik, morda še kdo drug. Imamo pa problem, politiko namreč obravnavamo - tako državljani, državljanke kot tudi mediji - brez razlike kot nekaj nevrednega: vsi so zanič, pokvarjeni in slabi. Tudi zaradi takega obravnavanja politike bo v njej čedalje manj ljudi, ki bi jih tam potrebovali. Dokler ne ločimo demagoga, »strokovnjaka za nakup patrij« od reformista Svetlika, si jih naravnost rečeno tudi ne zaslužimo.

Kaj pa druga stran? Se vam zdi, da levičarji demonizirajo Janeza Janšo?

Tako kot Bavčar, Kučan, Drnovšek, Pučnik, Bučar, Školč in krog okrog Mladine (...) ima velike zasluge za osamosvojitev in drugačno ureditev družbe, od tam naprej pa s svojimi »sledbeniki« dela veliko škodo slovenski politiki, Sloveniji v celoti. Ob tem, ko na desni nimamo običajno močne krščanskodemokratske (ljudske) linije, smo priča neusmiljeni instrumentalizaciji politike, jemanju države za talko, postavljanju skupnega in občega interesa na stranski tir. Skratka, tudi sam se ne morem znebiti občutka, da je imel prav pokojni predsednik države, ko je govoril o zlobi in grenkobi, ki prevladuje na desnici in preprečuje normalni razvoj desne politike.

Kaj s tem mislite?

Vzemiva za primer cerkev. Povezava med cerkvijo in Janšo ni edino logična, je pa izjemno tesna. Namesto povezave cerkve in Staničeve ali pa zgodnje Peterletove krščanske demokracije je na delu nekaj, kar škodi tako cerkvi kot strukturiranju polja politike v Sloveniji. Vendar ne gre samo za politično preigravanje. Vse skupaj je še bolj problematično, ker je krog SDS konceptualno slep. Dlje od neoliberalizma, ki mimogrede v sebi nosi tudi povsem smiselna opozorila in predloge rešitev, ne seže. Ti ljudje verjamejo, da se onstran fetišiziranja neoliberalnega začne konec tržnega gospodarstva in prihaja komunizem. Občutek imam, da že triumfirajo, da verjamejo, da so spet na konju, in prihajajo kot odrešitelji 50+. Namesto povezovanja, nadgrajevanja tržne kompetitivnosti s t. i. socialno ekonomijo, nam obljubljajo vračanje v bornirano verzijo neoliberalizma.

Niso to najboljši pogoji za obuditev levice? Pa se to ne dogaja, niti v Sloveniji, niti v Evropi.

Sam sem bolj kot za obujanje levice za iskanje zmernejših sredinskih poti. Tudi te pa zahtevajo premisleke o krajšanju delovnega časa, o solidarnosti in vzajemnosti, o mejah rasti, o različnih oblikah dopolnjevanja tržne kompetitivnosti in socialnih modelov menjav. Zdi se, da na to še nismo pripravljeni. Ali v vsaki kompetitivnosti vidimo konec socialne države ali pa trg kujemo na nebo. Razmislek o, pogojno rečeno, realistični socialni ekonomiji je šele v nastajanju. Politika se ga loteva previdno. Da politika tvega, namreč potrebuje ali zelo veliko krizo, ko so potem ljudje pripravljeni na spremembe, ali pa obdobje relativnega miru, da se začne pogovarjati o novih konceptih. Naj se sliši še tako čudno, očitno kriza še ni tako globoka, da bi v to vstopili resneje.

Če vas prav razumem, je bila največja napaka te vlade, da ni našla miru za iskanje novih rešitev.

Vlada je imela strukturno velike probleme ...

... vsaka vlada ima probleme, tudi Drnovškove so jih imele.

Bil je drug čas. Bilo je težje, ampak ljudje so imeli manj izgubiti. Takrat je vladalo prepričanje, da bodo neodvisnost, trg, demokracija prinesli nove priložnosti. In jih tudi so. Državljani in politika smo bili bolj pripravljeni na kompromise. Danes tega ni. Sprenevedamo se, ko pravimo, da so sindikati pripravljeni na kompromise, da so na njih pripravljene občine, študenti, profesorji (...) državljani in državljanke. Vsi hočemo vse, kar imamo, in jutri še več. »Pahorjeva naloga« pa je, da to vse priskrbi. Vlada je s tem v nahrbtniku priletela v ekonomsko krizo. Prostor je bil in je politično strukturiran in zabetoniran. »Opozicija z velikim O« je vsako minuto izrabila za to, da bi ustavila reforme. Velikega prostora za drugačne rešitve ni, in to vedo tudi oni. Kot kaže, je bolj pomembno od države, da bo Pahorjev mandat ocenjen kot mandat neuspešnega spoprijema s situacijo. Da zanjo ni sam kriv, je manj pomembno. Še največ krivde nosi za napačno izbran način vladanja.

Mislite na pozabljena gesla o konsenzualnosti?

Ne samo to. Pri tem je sicer izgubil vsako mero. Politika se je delala praktično v medijih in za medije. Kar s profesionalnostjo politike nima dosti skupnega. Preveč je bilo govorjenja in premalo koncepta. Zgodbo o konsenzualnosti na celotnem političnem spektru pa je zlorabila opozicija. Ko se je pojavila kriza, z njo pa so se razkrili strukturni problemi družbe, je bilo vse skupaj preprosto preveč za to vladno ekipo. Še več, to je preprosto preveč za vse nas. Tudi državljani nosimo svoj del odgovornosti. Vlada bi namreč bistveno bolje funkcionirala, če je ne bi ustavljali z referendumi za vsako ceno. Sindikati in opozicija bi ravnali drugače. Danes bi imeli sprejetih bistveno več reform, če bi imeli 3. in 90. člen ustave zapisan bolj domišljeno.

Niso referendumi krivi za neuspešno delo te vlade?

Ne gre za krivdo, gre za realnost premalo domišljenih rešitev. To danes vemo in to bi morali nujno dograditi. Iz dneva v dan poslušam, kako se politiki ne znajo ničesar dogovoriti. To preprosto ne drži. Politika se je, gledano povprečno, na evropski ravni veliko dogovorila. Zakoni so sprejeti. Zakone bi lahko izvrševali. Ampak situacija je pač takšna, da bo vlada zelo verjetno tudi v naslednjih mesecih izgubila vsak zakon, ki bo šel na referendum. Ne vem, ali ima kdo (razen študentskih servisov) pet tehtnih argumentov, zakaj je nasprotoval zakonu o malem delu, a so ga volivci gladko zavrnili. Ali bo kaj drugače, ko bo desnica prevzela oblast? Ali bo za Slovenijo dobro, če je ne bo? Ne, za to stanje ni kriva samo politika.

Kdo pa?

Tudi mi: državljanke in državljani. Ne sprejemajo napačnih odločitev le vlade, tudi ljudje sprejemamo napačne odločitve - tudi z večino.

Se volivci lahko motijo?

Seveda. Volivci so izglasovali veliko pametnega: tudi našo neodvisnost. Vendar pa so na oblast spravili tudi kakega totalitarca. Demokracija ima meje. Ne pravim, da bo vsa odgovornost samo na volivcih, ampak na referendumu glasujemo ljudje. Še več, če mislimo, da bi bilo prav, da se o določenem zakonu dogovorijo politiki, bi morali na referendumu podpreti uveljavitev sprejetih zakonov. Sicer pa moramo brez sprenevedanja vzeti nase odgovornost za sprejete odločitve. Niso vedno drugi krivi za to, kar naredimo sami.

V Sloveniji se pojavlja teza, da sta samo dve možnosti: ali Janša ali Pahor. Nobena od političnih strank ne ponuja alternative, nekaj, česar že ne bi videli.

To kaže na več stvari. Prvič na to, da imata ta trenutek sredina in levica težave s fragmentiranostjo, z lastnim potencialom in še s čim.

Gregor Golobič je ustanovil stranko, ki poudarja besedno zvezo nova politika. Morda je prepoznal probleme, vendar s svojo novo politiko ni bil dovolj prepričljiv.

Pogojno smiselna se mi je zdela ideja, da zares potrebujemo profesionalno, odgovorno politiko. Tisto z zares novo politiko pa je že druga zgodba. Politike onstran politike ne kaže iskati.

Torej je dobro, da v Sloveniji vedno vladajo isti?

Tega ne pravim.

Kaj pa?

Opozarjam, da izumljanje nepolitične politike in tudi vera, da bodo prišle cele nove garniture ljudi, ne vodi kaj dlje od praznih upanj ter levih in desnih populizmov. Zamenjave struktur se - tako kaže že elementarni vpogled v ustaljene demokracije - ne dogajajo pogosto.

Razen v revolucijah.

Ob zamenjavah političnih sistemov. Tako kot v devetdesetih v Sloveniji. Seveda pa je smiselno, dejansko potekajoče in potrebno zvezno prenavljanje političnih elit. Vendar ne po ključu stari - novi, ampak po ključu kompetentni, nekompetentni in tisti, ki znajo skrbeti za skupno in obče dobro, ter oni, ki dlje od interesov svoje stranke in sebe, ne zmorejo. Tako npr. Potočnik, čeprav je že leta v politiki (slovenski in EU), ostaja, ostajajo tudi trenutni predsednik Türk, evropski poslanec Peterle itd., za marsikoga od populistov, ki mnogo obetajo in so na vratih politike, pa bi bilo bolje, da pred njimi tudi ostanejo. Ob tem se kaže zavedati, da Slovenija potrebuje skupino političark in politikov, ki bo vladala dolgočasno, neatraktivno. In bo prispevala k temu, da bo politika samo eden od družbenih podsistemov in se življenje ne bo pretirano vrtelo okoli nje.

Mislite, da je Slovenija vključno z mediji in politiko histerizirana?

Morda bi se s tem strinjal, a pomembnejše je vprašanje, zakaj smo nervozni. Ker stare rešitve, stari obrazci, ne delujejo več. Ker smo v času mučnega iskanja novega. Naj bom konkreten. Ne zadošča več logika, ljudi čim bolje izobrazimo, da bodo čim boljši producenti, produkte pa bomo dobro prodali na »svetovnem trgu« in potem dobro živeli. To je še vedno pomemben del logike (pomemben bo tudi ostal), a je nezadosten. Razvoj je po eni strani trčil ob meje, ki so globalne in ekološke, po drugi strani pa je dosegel mejo produktivnosti lastne dominantnosti. Od tega, kar kot skupnost ustvarimo, bi lahko živelo veliko več ljudi, ampak jih ne, ker dobrine niso namenjene uporabi, ampak trgu. Na tem ozadju se kažejo tudi problemi s solidarnostjo, ki je bila nastavljena na model ekonomske rasti. Poglejte recimo pokojninsko reformo. Vlada jo po eni strani predlaga s pravo logiko, ljudje živimo dlje, in če živimo dlje, ni nič narobe, če bi malo dlje tudi delali. A hkrati, ker ostaja zgolj na strani stare logike, ne postavlja vprašanj, koliko ur v tednu naj delamo, zakaj ravno 40, zakaj naj ne bi del teh ur prevzela mlajša generacija, ki ne more stopiti na trg dela. Zakaj se ne skrajša delovni čas? Pokojninsko reformo delamo torej z enodimenzionalnim razmislekom. O drugem ne razmišljamo. Ne mi, ne Evropa.

Povečanje učinkovitosti dela ni nekaj slabega.

Ne. Prav nasprotno. Smo v globalni tekmi in v njej bomo tudi ostali. Ta segment se razvija in ga je treba dodatno razviti. Ob tem pa se premalo, prepočasi razvija segment socialne ekonomije, spekter zunaj tržnih ekonomij, kot jih razumemo danes. Zdi se, da pogosto obstajata samo dva pogleda, ki sta oba nezadostna in upravičena hkrati. Naj pojasnim na primeru univerze. Eden je, da je tudi univerze treba podrediti trgu, in drugi, da je to nesprejemljivo in neoliberalno in da za univerzo dejstvo trga ne obstaja. A trg ob še tako pogostem zaklinjanju ne izgine in ne bo izginil. Tudi visoko šolstvo je del sveta tržnega gospodarstva. Ne le Danfoss, ne le Adria Airways. Je pa seveda res, da je del ved (tehnika, naravoslovje ...) bolj instrumentalno usmerjen kot npr. humanistika. Tako je enako nesmiselno od vseh pričakovati podrejanje isti logiki, kot je nerealno pričakovati, da je mogoče za katerokoli priskrbeti sredstva, ne da bi upoštevali količino sredstev, meje logike javnih financ in njihovega razmerja do trga.

Bi morala Slovenija razmišljati o tem, da se odpove konceptu visoke ekonomske rasti?

Tip ekonomije, ki temelji na premisi, da gre vedno samo navzgor, je očitno trčil ob meje. A to ne pomeni, da se ne dajo najti tudi druge smeri razvoja in zadovoljevanja potreb. V družbi obstajajo tudi druga polja, v katerih človek lahko išče sebe, se povnanja, potrjuje. To lahko počne tudi zunaj polja dela, mezdnega dela, kot ga razumemo danes.

Mislite na prosti čas?

Ne samo tam. Ljudje veliko stvari naredimo sami zase, ko pomagamo drugemu, pa se to ne vidi na trgu dela. Ko pomagamo svojemu otroku ali pa naredimo nekaj za družino, s katero živimo, ko smo vpeti v različne oblike vzajemnosti, prostovoljstva ipd. Za vse stvari ne rabimo denarja, potrebujemo pa drugo valuto: čas. Če vzamemo v zakup tudi tovrstne razmisleke, smo v Sloveniji, večina nas, dovolj dobro priskrbljeni z materialnimi dobrinami. Naše presežke bi lahko tudi dodatno prerazporedili na rob družbe, ki ima resne eksistenčne težave. Če bi ob tem skrbeli še za vzpostavljanje logike menjav, ki niso tržne narave, bi se večala kakovost življenja. Te dejavnosti bi morale potekati vzporedno s tržnimi, s tem, da bi se moral doseg trga ožiti, doseg »druge sfere« pa povečevati.

Ni krivično do politike, da se od nje zahteva, da v sistem vpelje inovacije? Slovenski politiki komaj sledijo zahtevam EU, komaj jim uspe gladiti notranja nesoglasja in Pahor nima časa, da bi resno razmišljal in prisluhnil različnim idejam alternativnega razvoja.

Če izzivate z vprašanjem, ali ni tudi stvar ljudi zunaj politike, da mislijo mehanizme, poti zunaj utečenih, je moj odgovor: da. Univerza je med njimi med bolj poklicanimi. Pa tudi tu ne predvsem kot institucija (čeprav tudi), ampak vsak od nas, ki smo na njej zaposleni.

Ali Slovenija za resen premislek o prihodnosti potrebuje še krizo ali dve, da jo ta potisne še nižje?

Bojim se, da je mogoče, da bo preteklo še kar nekaj časa, preden se bomo ponovno zbrali. Naš prostor je zbral veliko moči za premik v osemdesetih in devetdesetih. V kratkem času je vzpostavil veliko novih in solidno delujočih struktur in zdi se, da nam je pošla sapa, da je težko pričakovati, da se bodo spet hitro zbrale prebojne ideje in ekipe. Kot trenutno kaže, bolj uživamo doseženo in branimo pridobljeno. Rad bi videl, da se motim in da se bomo hitro zbrali. Za začetek že ob referendumu o pokojninski zakonodaji.

OK, ste se sami pripravljeni odreči 10 odstotkom svoje plače, delali bi manj, nekdo drug pa bi zato dobil delo?

Sem. Morda lahko to narediva vi in jaz skupaj? Ampak najina odločitev pri tem ni ključna. Če se malo ozrem po univerzi, se lahko zgodi, da bi te ideje trčile v previsoke ovire, težko verjamem, da bi brez težav na takšen način zaposlil nekaj sto novih mladih doktoric, doktorjev znanosti. Naš način življenja, ne samo na univerzi, da ne bo pomote, nam trenutno sporoča: više, močneje, hitreje. Verjetno je preveč pričakovati, da bi sprejeli družbeno prerazdelitev, ki bi omogočila, da drugi, tisti, ki imajo manj, v življenjskem standardu najprej naredijo korak naprej, da potem ta korak nekoč opravimo tudi sami?

Še vedno delate pri Treh muhah, prodajalni, ki deluje po konceptu pravične trgovine?

Ta trenutek ne, imam preveč dela na fakulteti, ampak drugače še. Mimogrede, koncept pravične trgovine, ki ostaja znotraj tržne ekonomije, je lep primer mogočih zamikov v družbi v smer socialne ekonomije. Omogoča večji, pravičnejši zaslužek tistemu, ki je neko stvar izdelal. V EU se na leto s pravično trgovino obrne par milijard evrov.

Pa bi morali slovenski politiki tudi delati v tej trgovini?

To ni nekaj, kar se mora, to se ali naredi ali pa ne. Če se kateri od politikov spomni, da bi lahko to počel, se mi zdi to povsem v redu, ampak bistveno bolj pomembno je, da profesionalno opravi svoj osnovni posel. Pri nas se pozablja, da je glavna naloga politike urejanje sistemov na način, da družba funkcionira tako, da ljudje živijo dobro. Če se na to pozabi, ostane le neskončno prerivanje za funkcije, kar je slabo za politike in družbo. Za Slovenijo že tako velja, da morda še znamo delati za skupno dobro, za obče dobro pa vedno manj. Ne gre samo za politike. Gre za boj za našo skupnost, za našo sosesko, za našo stranko, za našo dolino. Korak naprej bomo naredili šele, ko bo naša dolina mislila širše in se bomo ob odločitvi glede novega bloka Termoelektrarne Šoštanj spraševali ne le o svoji koristi (tudi o tej seveda), ampak tudi o koristih Slovenije. Enako velja za razmišljanje ob pokojninah, plačah, študentskem delu, prehrani, Muri ipd. Dokler bo veljalo, da mora o skupnem in občem interesu misliti »Pahor oz. vlada«, mi pa bomo ostali pri skrbi za interes svoje skupine, svoje doline ali pa za svoj osebni interes, preboja ne bo.

Kaj mora slovenska levica narediti, da ostane na oblasti po naslednjih volitvah?

Skoraj ne vidim možnosti, da bi se to zgodilo. Obstajata samo dve figuri, ki lahko ustrezno strukturirata sredino in levi slovenski politični prostor ter hkrati delujeta prepričljivo. Vprašanje je, ali bi katera izmed njiju to funkcijo tudi prevzela in, jasno, prevzela tudi tveganje o lastni politični prihodnosti. Bojim se, da se Slovenija približuje vladavini odločnih fantov à la Madžarska.