Film / Rdeča kapica

proti

Vas ob gozdu.

Ko gledate Rdečo kapico, se ne morete znebiti občutka, da ste vse to že videli - ne v ekranizacijah pravljice o Rdeči kapici, ampak v filmih, posnetih po neogotskih bestsellerjih Stephenie Meyer. Rdeča kapica je Somrak (ali pa Mlada luna ali pa Mrk), le da vampirja v celoti zamenja volkodlak, furijozni terorist, ki ga razganja od sle po krvi. Kot kakega pubertetnika, ki med drkanjem tako vrešči, da prestraši celo vas. In volkodlak prestraši malo, pogansko, monotono, razgledniško, srednjeveško, srednjesvetno vas ob digitalnem gozdu - vsakič, ko mu pride. Pri tem kakopak požre tudi kako deklico, recimo sestro ljubke, nedolžne, idilične, deviške Valerie (Amanda Seyfried), hčerke vaškega pijanca in frustrirane gospodinje, ki je na tem, da se poroči s prestižnim Henryjem (Max Irons). Ker pa jo bolj rajca petting z malce manj prestižnim Petrom (Shiloh Fernandez), drvarjem, ki spominja na ljubimca lady Chatterley (via Beverly Hills 90210), pogosto zaide v gozd, kjer lahko iz nje skoči Freud. Toda tudi volkodlak je le Freud na štirih nogah, zato so vaščani šokirani, ko ugotovijo, da je volkodlak dejansko eden izmed njih - še bolj pa smo šokirani mi, predvsem nad manekensko stupidnostjo teh smrtno resnih poganov, ki jih vodi oče Solomon (Gary Oldman), pompozni lovec na volkodlake, in ki jim ne kapne, da bi pogledali in preverili, kdo v času volkodlakovih ofenziv manjka. Takoj bi vedeli, kdo je wolfman. Vi to veste ves čas, pa ne zato, ker ste videli Somrak. Ne, Somrak ni šel tako daleč. Ni si upal. Je pa res, da je bil odgovor na repliko »I'm coming«, ki se v Mladi luni glasi »Don't come«, ustvarjen prav za Rdečo kapico, vrtinec ilegalnih spolnih fantazij, ki je postavljen v globoko preteklost, pač za vsak primer, da ne bi kdo mislil, da se to še dogaja.