Kritika / London Elektricity: Yikes!

+ + + +

Leta 2011 se res lahko vprašamo, ali še sploh obstaja dokončna različica albuma - kot ga je fonogramska industrija oblikovala in forsirala desetletja - ali so sodobni multimedijski distribucijski kanali tolikanj porušili razmerja, da je konec s pretežno eno inačico neke izdaje, kakršnih smo bili tradicionalno vajeni. Pri Hospitalu, eni najbolj spoštovanih drum and bass založb s 15-letno dolžino obstoja, so še posebej inovativni pri prodaji svojega blaga. Že nedavno recenzirani Nu:Tone je izdal dva albuma: enega normalnega, drugega pa z ločenimi glasbenimi podlagami in a capellami. Gospod Tony Colman alias London Elektricity je šel s svojim svežim, sicer petim (zapo)rednim albumom Yikes! še nekaj korakov naprej. Poleg štirih 12-inčnih vinilk (na katerih je 9 komadov) in CD-ja (10 komadov) sta na voljo še dva digitalna paketa: standardni mp3 z 11 komadi in deluxe, ki navrže 14 komadov, miks in šest videov. Vse za čim širše trženje. In tokrat ima Tony kaj ponuditi! Na začetku kariere je sicer imel svež zven in slog, nato pa so vmesni albumi znali zveneti polovičarsko ali nepristno. Tokrat je zadel pravo kombinacijo vsega. Predvsem pa se (več) ne sliši kot drum and bass album, ampak kot konceptualni - in to ljubezenski, če prisluhnemo besedilom. K bistveno bolj okrepljenemu učinku ogromno prispeva švedska (!) pevka Elsa Esmeralda, ki je glavna vokalistka. Oziroma edina, katere ime ni še en sempl v elektroniki. Po 12 letih dela pod umetniškim imenom London Elektricity - to je psevdonim za producenta in DJ-ja z računalnikom, v živo odigranimi sempli in (tudi) Elso na odru - je predstavil nove komade, ki v slabi uri godenja godijo marsikaterim ušesom.