DVD / Nič osebnega
Urszula Antoniak Stephen Rea, Lotte Verbeek
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 19, 12. 5. 2011
Nič osebnega, mali arty film, predvidljiv v svoji nepredvidljivosti, pa tudi v svoji spontanosti, eliptičnosti in zadržanosti, je dolgo mumificiranje antisocialnosti in še daljše črkovanje osamljenosti, ki ju oba glavna junaka, irski vdovec (Stephen Rea) in nizozemska vagabundka (Lotte Verbeek), nosita kot drugo kožo. Nizozemka, ki po mučni ločitvi krene na štop po Irski, obtiči pri vdovcu, ki ji v zameno za pomoč pri hišnih opravilih nudi hrano in streho, kar je seveda lepa priložnost za nezaupanje, antipatijo, tipanje, zbliževanje, konfrontacijo, ponovno nezaupanje, simpatijo in platonizem, potemtakem za vsa stalna mesta romantične komedije, le da film Nič osebnega vseh teh stalnih mest romantične komedije ne preigra romantično in komično, ampak smrtno resno in morbidno, mazohistično in mučeniško, kot da je za vdovca najhujše to, da sreča ločenko, in kot da je za ločenko najhujše to, da sreča vdovca. Mar ni to pravzaprav perfektno? Je. Vdovec in ločenka sta ustvarjena drug za drugega. Razumeti bi se morala na prvi pogled - kot stara zaveznika. A po drugi strani: je kaj bolj utrudljivo od perfektnosti?
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 19, 12. 5. 2011
Nič osebnega, mali arty film, predvidljiv v svoji nepredvidljivosti, pa tudi v svoji spontanosti, eliptičnosti in zadržanosti, je dolgo mumificiranje antisocialnosti in še daljše črkovanje osamljenosti, ki ju oba glavna junaka, irski vdovec (Stephen Rea) in nizozemska vagabundka (Lotte Verbeek), nosita kot drugo kožo. Nizozemka, ki po mučni ločitvi krene na štop po Irski, obtiči pri vdovcu, ki ji v zameno za pomoč pri hišnih opravilih nudi hrano in streho, kar je seveda lepa priložnost za nezaupanje, antipatijo, tipanje, zbliževanje, konfrontacijo, ponovno nezaupanje, simpatijo in platonizem, potemtakem za vsa stalna mesta romantične komedije, le da film Nič osebnega vseh teh stalnih mest romantične komedije ne preigra romantično in komično, ampak smrtno resno in morbidno, mazohistično in mučeniško, kot da je za vdovca najhujše to, da sreča ločenko, in kot da je za ločenko najhujše to, da sreča vdovca. Mar ni to pravzaprav perfektno? Je. Vdovec in ločenka sta ustvarjena drug za drugega. Razumeti bi se morala na prvi pogled - kot stara zaveznika. A po drugi strani: je kaj bolj utrudljivo od perfektnosti?