Plošče / The Strokes: Angles
2011, RCA/Rough Trade
Goran Kompoš
MLADINA, št. 20, 19. 5. 2011
+ + + +
Newyorški kvintet The Strokes sodi v kategorijo bendov, za katerimi najprej ponorijo tisti bolj angažirani poslušalci, ko jih enkrat doleti še priljubljenost med rekreativnimi potrošniki, pa ti kvazialternativci nad njimi začnejo snobovsko vihati nosove. No, da gre vzgibe za ta pojav prej kot v glasbi iskati drugod, lepo potrjuje kontinuirano alter onaniranje nad (sorodno) zasedbo Radiohead, pa čeprav Britanci že zelo dolgo niso povili na dolgi rok obstojne skladbe, kot to uspeva zasedbi The Strokes. Sicer je res, da je bilo teh mojstrsko ukrojenih skladb tudi pri trendseterskih Newyorčanih iz albuma v album manj. Toda z novo ploščo Angles potrjujejo, da vendarle še niso pozabili umetnosti pisanja očarljivih, skozi prizmo raznoterih vplivov osmišljenih viž, ki gredo hitro v uho in tam tudi obstanejo. Najbrž ne kaže pričakovati, da bi lahko s četrtim dolgometražcem ponovili uspeh s številnimi priznanji ovenčanega, leta 2001 objavljenega prvenca Is This It. Si bodo pa z njim nedvomno utrdili status enega najizvirnejših in najzanimivejših sodobnih poprockovskih bendov. Verjetno ni malo tistih, ki so peterico zaradi petletnega premora že videli na pogorišču MTV-jevskih instant zvezdnikov. Pa čeprav je frontmen Julian Casablancas v tem času objavil razmeroma opazen solistični prvenec, kitarist Nick Valensi pa je odmevno sodeloval z enim najvidnejših pevcev in piscev pesmi Devendro Banhartom. Sedaj se zdi, da sta prav ta dva dogodka najbolj vplivala na osveženo zvočno podobo albuma Angles. Na eni strani je to Casablancasovo sintetično spogledovanje z new wavom in elektronskimi nastavki, na drugi pa Valensijevo spoznavanje Banhartovih južnoameriških ali še raje karibskih vplivov. Pa to ne pomeni, da je skupina The Strokes izgubila glasbeni kompas. Večina novih skladb še vedno temelji na garažnorockovski podstati, s katero je pred desetletjem zanetila revival artrockovske estetike iz šestdesetih in sedemdesetih let minulega stoletja. Razlika je le v tem, da to estetiko po novem razširi še skozi zapuščino nekoliko sodobnejših bendov. Podoživlja in posodablja plesno razpoloženje postpunkovskih veljakov iz skupine New Order, spogleduje se z igrivim melodičnim minimalizmom benda Talking Heads in še naprej raziskuje zvočni avanturizem na sledi rockovskih avantgardnežev iz zasedbe The Velvet Underground.
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Goran Kompoš
MLADINA, št. 20, 19. 5. 2011
+ + + +
Newyorški kvintet The Strokes sodi v kategorijo bendov, za katerimi najprej ponorijo tisti bolj angažirani poslušalci, ko jih enkrat doleti še priljubljenost med rekreativnimi potrošniki, pa ti kvazialternativci nad njimi začnejo snobovsko vihati nosove. No, da gre vzgibe za ta pojav prej kot v glasbi iskati drugod, lepo potrjuje kontinuirano alter onaniranje nad (sorodno) zasedbo Radiohead, pa čeprav Britanci že zelo dolgo niso povili na dolgi rok obstojne skladbe, kot to uspeva zasedbi The Strokes. Sicer je res, da je bilo teh mojstrsko ukrojenih skladb tudi pri trendseterskih Newyorčanih iz albuma v album manj. Toda z novo ploščo Angles potrjujejo, da vendarle še niso pozabili umetnosti pisanja očarljivih, skozi prizmo raznoterih vplivov osmišljenih viž, ki gredo hitro v uho in tam tudi obstanejo. Najbrž ne kaže pričakovati, da bi lahko s četrtim dolgometražcem ponovili uspeh s številnimi priznanji ovenčanega, leta 2001 objavljenega prvenca Is This It. Si bodo pa z njim nedvomno utrdili status enega najizvirnejših in najzanimivejših sodobnih poprockovskih bendov. Verjetno ni malo tistih, ki so peterico zaradi petletnega premora že videli na pogorišču MTV-jevskih instant zvezdnikov. Pa čeprav je frontmen Julian Casablancas v tem času objavil razmeroma opazen solistični prvenec, kitarist Nick Valensi pa je odmevno sodeloval z enim najvidnejših pevcev in piscev pesmi Devendro Banhartom. Sedaj se zdi, da sta prav ta dva dogodka najbolj vplivala na osveženo zvočno podobo albuma Angles. Na eni strani je to Casablancasovo sintetično spogledovanje z new wavom in elektronskimi nastavki, na drugi pa Valensijevo spoznavanje Banhartovih južnoameriških ali še raje karibskih vplivov. Pa to ne pomeni, da je skupina The Strokes izgubila glasbeni kompas. Večina novih skladb še vedno temelji na garažnorockovski podstati, s katero je pred desetletjem zanetila revival artrockovske estetike iz šestdesetih in sedemdesetih let minulega stoletja. Razlika je le v tem, da to estetiko po novem razširi še skozi zapuščino nekoliko sodobnejših bendov. Podoživlja in posodablja plesno razpoloženje postpunkovskih veljakov iz skupine New Order, spogleduje se z igrivim melodičnim minimalizmom benda Talking Heads in še naprej raziskuje zvočni avanturizem na sledi rockovskih avantgardnežev iz zasedbe The Velvet Underground.
The Strokes zasluženo pozornost preusmerjajo na svojo nadvse očarljivo glasbo.
© © thestrokes.com
Seveda pa ne gre le za eklektično nabiranje vplivov brez repa in glave. Skupina The Strokes tudi s ploščo Angles ostaja zvesta svoji prepoznavni energični, melanholično-igrivi stajliš podobi, s katero je v preteklosti osvojila glasbene kritike in širše množice. Morda pa je bil petletni premor le premišljena poteza, s katero je peterica želela ohladiti vročico medijev in privržencev ter s tem sicer zasluženo pozornost ponovno preusmeriti le na svojo nadvse očarljivo glasbo.