Dušan Šarotar: Nostalgija

+ + + +

Zamolkla usodnost

Nostalgija, zbirka štirih različno dolgih zgodb, se začne tam, kjer se je končal Hotel Dobray, s spominom na soboško ulico, ki so ji po prebivalcih rekli Židovska, na kateri so zgradili bloke in tako izbrisali spomin na deportacijo. Dobimo potem zaradi pripovedne perspektive občutek, da je že tam, v otroškem spominu, skoraj izmodrenost, brezstrastnost, da se je Šarotarjev pripovedovalec že rodil zrel in nostalgičen, da gre za spomin na nekaj od nekdaj izgubljenega, da je čas mitski in prav nič sveten, že apriorno zaznamovan z rano, bolečino, izgubo. Od ulice iz romana je v zgodbi ostal samo haustor, portal, skozi katerega vstopimo v pripoved, ki jo sestavljajo prepredki spomina na otroštvo, podoba deda, ki brez besed baše in potem sesa svojo pipo, zaslutimo njegovo in kolektivno usodo. Vidimo mulota, ki z voljo posega v red sveta, povzroča nesreče in nič čudnega ni, da sta potem zadnji zgodbi o nesrečah, ko se čuječe oko odvrne od letala, da govorita o spodletelih srečanjih, usodnih napakah in nesporazumih. Svet je krhek in samo malo je treba, da za vedno izgubi ravnovesje, da se pokaže njegova temna plat, da zazija poč.

Vendar pri Šarotarju drastika, holokavst in letališke nesreče ter nerealne, fantastične potniške ladje v Bohinju niso v ospredju, so samo pripovedni skelet in pripovedni oder. Bistveno pomembnejša je atmosfera, kot da jo izpisuje oddaljeno in vsevidno oko, ki brezstrastno drsi po krajinah, tudi po psihičnih. Atmosfere, še bolj pa krajine, scenografija, v katero so postavljene zgodbe, so včasih skoraj glavni junak; občutek imamo, da gre za stalkerjevsko Zono ali en sam živ organizem, ki se spreminja glede na razpoloženje. To je krajina ali zabačena malomestnost, ki ima svojo logiko, kjer odmevajo glasovi, ki so že davno izzveneli, kjer včasih prav kafkovsko donijo koraki močnih in se pravičniki in preganjanci prikrivajo, saj so na čudnih in - tudi njim - nedoumljivih nalogah. Mrtvi in živi se srečujejo v prostorih, ki so zaumni, fantastični, to so labirinti spomina, v katerih se prelivajo udušena razpoloženja, nelagodja, čudežnosti. V tem svetu velika premena, ki se kaže kot vreme ali družbena klima, odplavlja in naplavlja s sleherniku nedoumljivo logiko; nostalgija je v tem primeru nadomestek, razblažena tragičnost, ker bi bile brez njenega vatastega filtra stvari še bolj boleče, neznosne. Iz fragmentov zvozlane zgodbe, ki se ne menijo za zakone prostorčasa, so verjetno eden najvišjih vrhov tiste proze, ki se napaja s stepsko melanholijo, bližje Žabotu kot Lainščku. Izpisane so z doslednim zabrisovanjem subjektivitete, s pridušeno vsevednostjo, ki jo minevanje še vedno navdaja z nelagodjem, predvsem pa jezikovno izbrušeno. Ker si vzame čas in ni stavka, v katerem bi popustil ali poskušal na silo ugajati, bralcu karkoli pojasnjevati, zato je včasih blizu hermetičnosti.

Čarobno, zrelo, pretehtano.