8 dni na teden / De facto legalizacija?

Komisija vlade za zaščito romske skupnosti je na svoji zadnji seji prejšnji teden sprejela sklep, s katerim »priporoča občinam, naj romski skupnosti zagotovijo dostop do pitne vode, kot nujen in začasen ukrep«. Sklep vladne komisije se nanaša na vsa romska naselja, kjer pitne vode še nimajo, to je predvsem na nelegalna naselja. V legalnih, ki so v manjšini, vodovod že imajo, pa tudi v določenih nelegalnih so občinske oblasti pokazale dovolj humanosti, da so Romi dobili vodo, še preden se konča (večinoma še se niti začel ni) vedno dolgotrajen proces legalizacije bivanja Romov, živečih v romskih naseljih.
Bistvo poziva vladne komisije je v tem, da se zagotovi dostop do pitne vode v romska naselja brez pogojev in vprašanj. Pravica do vode je pač osnovna človekova pravica. Tega se, čeprav mnoga romska naselja nimajo dostopa do pitne vode, zavedajo tudi na ministrstvu za okolje. Direktor direktorata za javne službe na ministrstvu Bojan Dejak je bil pred dnevi v romski oddaji Naše poti na Radiu Slovenija jasen: »Pravica do čiste in neoporečne pitne vode je zagotovljena pravica vsakega državljana Republike Slovenije. Pristojnost je občinska, gre za javno službo varstva okolja in občine morajo na podlagi nacionalnega programa zagotoviti pitno vodo v vseh naseljih, kjer je več kot petdeset prebivalcev.«
Pristojnost je res občinska, zdaj imajo občine tudi navodilo vladne komisije, da je izvajanje te pristojnosti nujno kot začasen ukrep. A tudi zgolj volja občine ni dovolj, saj namenska finančna sredstva za komunalno urejanje romskih naselij razdeljujejo na Službi vlade za lokalno samoupravo in regionalni razvoj (SVLR). Doslej naj ne bi imeli posluha za financiranje komunalne infrastrukture v nelegalnih romskih naseljih. A na SVLR zagotavljajo, da »že na dosedanjih javnih razpisih pomoči občinam pri komunalnem opremljanju romskih naselij nismo pogojevali z njihovo celovito 'legalizacijo'«. Sredstva so na voljo, zagotavljajo, iniciativa in premislek, kako in kdaj bodo urejali določeno komunalno problematiko, pa da sta na strani občin. Zdaj bo torej vse odvisno od vztrajnosti vladne komisije in vlade pri implementaciji svojih priporočil na občinski ravni.
Odpira pa ta sklep vladne komisije tudi vprašanje de facto legalizacije nelegalnih naselij oziroma ustvarjanje razmer za stanje, v katerih teh naselij ne bo več mogoče porušiti ali preseliti, česar si običajno tako goreče želi okoliško prebivalstvo. To ne drži. Na srečo ali na žalost. Država je ukrep namreč opredelila za začasnega. In dejstvo, da Romi dobijo vodo, občini ne preprečuje, da za romsko naselje določi novo lokacijo in tja preseli prebivalce naselja. Po drugi strani pa začasnost pomeni tudi to, da ukrep občine ne odvezuje zakonske obveznosti siceršnje ureditve romskega naselja in določene oblike legalizacije prebivanja Romov.