audio / Katarza v zvoku

Ni lahko zbrati misli le nekaj ur po koncertu, sploh če se še vedno sprašuješ, kaj te je pravzaprav doletelo. Michael Gira, vodja kultne new-yorške alterrockovske zasedbe Swans, ki je v torek pretresla ljubljanski Kino Šiška, je pred koncertom govoril o fizični, pa tudi duhovni izkušnji. Ob tovrstni retoriki previdnost ni odveč, saj se je glasbeniki radi oprimejo takrat, ko ne znajo bolj racionalno opredeliti svojega koncertnega početja. No, če kdaj, so te besede naletele na plodna tla prav v torek.
Zapisov, pa tudi ustnih izročil o razvpitih koncertih zasedbe med letoma 1982 in 1997 sicer ne manjka, toda njeno intenzivnost je preprosto treba izkusiti na lastni koži. Po koncertu so ostala predvsem ugibanja o tem, kako zelo so Swansi s svojo brezkompromisno, izvirno, brutalno glasbo pretresli odre pred dvajsetimi in več leti. O tem, da so bili pred svojim časom, ni nobenega dvoma. Je pa res, da se je takrat, vsaj v okviru rockovskih muzik, dogajalo več zvočno radikalnih, drznih prevratov kot danes. Zato smo tisti, ki smo bili takrat za koncerte še premlečni, tudi tokratni koncert Swansov verjetno doživljali podobno ekstatično kot prednamci. Potem ko se je zasedba lani po trinajstih letih premora vrnila s sicer izvrstnim novim albumom, predkoncertna pričakovanja vendarle niso bila previsoka. Skladbe so bile namreč najprej napisane za Girajevo bolj akustično zasedbo Angels of Light, zato pač ni kazalo pričakovati ekstremnih zvočnih pretresov. A kako smo se motili!
Že uvodna, hipnotična dronasta skladba je potrdila Girajeve napovedi, da bomo lahko slišali predvsem nov, za zdaj še neposnet material. Ker ne gre za tisto bolj klasično obliko pesmi, se skladbe opirajo predvsem na intenzivnost in dinamiko zvoka samega. Zvoka, ki te preprosto posrka vase. Skorajda težko je bilo verjeti, da šesterica vanj posega skoraj izključno s konvencionalnim, že kar arhaičnim naborom inštrumentov. Hipnotično zgoščevanje na površju precej robatih in v globini preciznih plasti, je skozi repeticijo raslo v višave. In ko je že kazalo, da je doseglo vrhunec, so se čezenj privalili novi, še bolj intenzivni, hrupni izbruhi, polni kontrastov. Na eni strani surovost, na drugi katarza. Trpljenje in ekstaza. In to pod taktirko človeka, ki mu do šestih križev manjka le še nekaj let. Lepše potrditve, da obuditve Swansow ne gre iskati v običajnih, oportunističnih vzgibih tovrstnih ponovnih združitev, ne bi mogli dobiti. Preprosto je šlo za koncert, o katerem lahko govoriš le v presežnikih in vsaj letos na domačih odrih še ni imel prave konkurence. Morda je šlo celo za najzanimivejši koncert vse od odprtja Kina Šiška.
Edini manjši očitek gre le koncu, ko je očitno zaradi neusklajenosti med člani zasedbe padla dinamika. Toda če bi bilo drugače, bi se bisi verjetno lahko nadaljevali v neskončnost ...