Kino / Kino Otok

Temelj demokracije je ljudstvo. Toda: ali je ljudstvo sploh še ljudstvo? Ne, ljudstvo se je prelevilo v publiko, publika pa je po svoji naturi navijaška. Namesto ljudstva imamo navijaške skupine, navijače. Ki glasujejo od doma. Televoting! Stalno odločajo, ne da bi odločali - občutek imajo, da stalno glasujejo in odločajo, toda ne odločajo o ničemer bistvenem. Tako nekako v aktivističnem dokumentarcu Brez strahu, zgodbi o Berlusconijevi Italiji, pravi aktivist in satirik Paolo Rossi, ki ga moti, da so ljudje postali tako pasivni in apatični, da v političnem procesu nočejo participirati. Še huje, pravi Rossi: ljudje so tako apatični, da bi bila potrebna kulturna revolucija, celo kulturna policija, ki bi pri ljudeh preverjala, ali poznajo italijanske pesnike, recimo Leopardija. In če to ne bi zadoščalo, bi bilo treba postaviti kulturna koncentracijska taborišča, v katerih bi ljudje morali študirati. Ljudje, ki nimajo pojma, težko participirajo, še težje pa odločajo. To, da o skupnem in prihodnosti odločajo ljudje, ki nimajo pojma, bolj spominja na resničnostni šov kot pa na demokracijo.