Jan Morris: Trst in kaj pomeni nikjer

+ + + +

Potopisni portret Trsta.

Valižanska pisateljica je sopotnica velikih potopiscev, kakršen je Paul Theroux, le da je pri njej osrednja perspektiva zgodovina in ne osebna izkušnja. Zgodovinski prikazi mest navadno spominjajo na shematične učbenike, Morrisova pa temu ubeži z esejističnim slogom in odpovedjo kronologiji; to nadomesti s formo poglavij. V enem tako oriše imperialno moč mesta, ki je bilo konec 19. stoletja osrednje evropsko pristanišče za Suez, v drugem poudarja njegovo identifikacijo s kulturo, kar ponazarja zavarovalna hiša Lloyd, ki je v svoj program uvrstila celo izdajanje literarnih klasikov, ali pa zaplet v pristanišču, ko naročnik nima denarja za plačilo popravila ladje in delo poplača z egiptovskim sarkofagom. V tretjem opozori na njegov futuristični temelj: Marinetti je namreč pozival k požigu muzejev kot aktu umetnosti, spet drugod obudi židovsko četrt, ki je bila v tridesetih letih pribežališče srednjeevropskih Judov na poti v Palestino. Vseskozi vnaša tridelnost latinskega, slovanskega in tevtonskega utripa, potem seveda ne pozabi mednacionalnih spopadov med Italijani in Avstrijci ter kasneje med Italijani in Slovenci, niza minuciozne primere ideoloških bitk: Avstrijci nameravajo postaviti spomenik cesarju Francu Jožefu na osrednjem trgu, a jih prehitijo Italijani, ki hitreje postavijo spomenik Verdiju - in trg je zaseden.

Čeravno je delo najbolj izčrpno ob dobi Avstro-Ogrske, ne pozabi na sodobni Trst s kitajskim pečatom. Kdaj nazorno pokaže na izginulo: dandanes je Trg Unita odprta ploščad, konec predprejšnjega stoletja so ga zasedala košata drevesa. Drugič na izvor borovih gozdov na bližnji kraški planoti, ki so bili zasejani kot branik pred burjo, saj je ta pred tem preobračala celo železniške vagone.

Vsekakor berljiv primerek literarno-zgodovinskega potopisa.