film / Hanna

za

Oblečena za umor.

Nekateri otroci hodijo v šolo, drugi pa ne - šolajo jih doma. Hanno (Saoirse Ronan), 16-letno androginično junakinjo Hanne, šola oče Erik (Eric Bana), nekdanji agent Cie. Toda ne šola je v kaki idilični predmestni palači, ampak sredi hladne, tundraste, depresivne divjine, pod ničlo, nekje na Finskem - oče jo hoče pač utrditi, da bo pripravljena na soočenje s sodobnim svetom. Saj veste - da bo konkurenčna. Da bo fleksibilna. In da bo imela dodano vrednost. »Prilagodi se ali umri!« Če hoče preživeti na prostem trgu, potem mora biti skoraj robot, skoraj stroj - morilski stroj. In oče jo skuša preleviti natanko v to - v morilski stroj, atentatorko, samostojno, neodvisno, samozadostno, perfektno enoto, v force-of-one. Zato jo mojstri v streljanju, ubijanju, lovu na divje živali in borilnih veščinah, a tudi v jezikih - in seveda, punca ima enciklopedično znanje. Če hočeš preživeti na sodobnem prostem trgu, potem moraš znati ubijati - in če hočeš ubijati, potem moraš veliko vedeti. Brez ubijalskih sposobnosti ti znanje nič ne pomaga. Hanna, čudežni otrok, izgleda kot sestrična 12-letne Mathilde, gangsterske sirote, ki jo je v Bessonovem Leonu vzgajal poklicni morilec, kot kick-ass replika 14-letne Mattie Ross, maščevalne sirote, ki v Coen-Coenovem Pravem pogumu najame morilca, kot sestra vseh tistih najstnic, ki so v Snyderjevi epopeji Sucker Punch begale med paralelnimi svetovi, in kot nesojena sošolka Jasona Bourna - ne isti letnik, toda ista šola. Jasona najdejo v morju, sredi divjine. Tako kot Hanno. Najprej moraš v divjino, da se animaliziraš - šele potem si pripravljen za vstop v neoliberalno državo. Toda ko se neoliberalna država, ki jo predstavljajo komandosi in tajni agenti Cie, stegne proti njej, v finsko divjino, je to priložnost, da se tudi Hanna, prevzetna in pristrana solistka, stegne globoko v stilizirano neoliberalno državo. Najprej se mora v Nemčiji infiltrirati v black site, tajni objekt ameriške vlade, in likvidirati Marisso Wiegler (Cate Blanchett), elegantno, vzvišeno, brezobzirno, frankensteinsko agentko Cie, ki je imela, kot kaže, nekaj s smrtjo njene matere. Toda ko se izkaže, da je to le past, se pusti prijeti, da bi lažje demonstrirala svoj know-how: svojo frikovsko fleksibilnost, svojo tevtonsko konkurenčnost in svoje nenadjebljive dodane vrednosti. Ko se potem prilepi kvazihipijevski britanski družini, ki je na poti v Španijo in Maroko, se približa prvemu poljubu, politični korektnosti (elektrika, glasba, Wikipedia) in ritualom »normalnosti«, toda vsi tisti divji, hladni, mračni, sadistični, morilski agenti, ki jih pošiljajo nadnjo, so signal, da je Hanna v resnici več kot le delirični neoliberalni otrok - in več kot le orožje za množično uničevanje. Hanna, ki jo je posnel Joe Wright, avtor Prevzetnosti in pristranosti, Pokore in Solista, je leden, dobro koreografiran, mestoma hipnotičen arty triler, ki psihogeografijo bratov Grimm, soundtrack dua Chemical Brothers in panični eurotrash sedemdesetih let rejversko spne s konspirativnim zabaviščnim parkom sodobne države nacionalne varnosti, fluidnostjo spolne identitete in martirijem biotehnološke feministke, »Rdeče kapice«, ki se stalno boji, da bo zgrešila srce.