Beograd dvajset let pozneje - Pesem Evrovizije

Menim, da samo Bog ve, čemu ima datum 25. maj tako mističen čar. Nekdaj, v tistih svinčenih časih, smo si izmislili, da je to rojstni datum tovariša Tita, bivšega »kralja« Juge ter tiste dni evforično drveli v Beograd in se motovilili po in okrog stadiona, kjer je bila v veličastni prireditvi Predsedniku predana štafeta, (otroci smo ji zlobno rekli kar pašteta).

No, in sedaj, ko sta se Tito in Dan mladosti pogreznila v blato neugodja in pozabe, se zdi, da brez 25. maja in Beograda vendarle ne moremo. Pa je kot naročen prav na ta dan padel izbor za Pesem Evrovizije in to direktno v Beograd. In spet se v tem mestu že nekaj dni vse mota okrog nekega spektakla, ki je po mnenju umnih enako jalov in prazen kot oni prejšnji. A hoteli so polni in polna so tudi usta. Seveda pa ob tem dogodku histerično sodelujemo tudi Slovenci.

Se spomnim, kako sva se nekaj dni pred tem Dnevom, nekako dvajset let bo že minilo od tega, s prijateljčkom Petrom Božičem, takrat zgolj pisateljem, sedaj pa celo politikom, podala na stadion v Novi Gorici, da bi si ogledala priprave na zaključni nastop v Beogradu. Za one gimnastične sokolske polplese so bila namreč izbrana srednješolska dekleta iz tega mesta. Pa so punce na zeleni travici v športnih oblekicah raztegovale svoje nogice ter migale z joški, ampak nekaj mi ni šlo v račun. Poglej, sem rekel Perotu, kakšno čudo je to, med vso to stotnijo pubertetnih, a že zrelih deklic, ni niti ene, ki bi bila meni, samcu, spolno mikavna. Pa se mi je stari prebrisanec poznavalsko nasmejal v obraz, češ, pred Titom smejo nastopati zgolj odličnjakinje, piflarice, med temi pa ne boš našel lepotičk. Kvečjemu nune. Zaradi tega pa takrat tam na vzhodu nismo poželi kakšnega uspeha.

In kar zdi se, kot da bi naju tistikrat kdo slišal, saj smo za letošnji spektakel odposlali v Beograd splošno priznano lepotico Rebeko Dremelj. Ta se je tiste dni, preden je tudi ona pogorela, obnašala tako pomembno kot kakšen sicer skromen bančni uradnik, ki pa je nenadoma po naključju dobil nalogo, da reši svet. Nekakšna neprijetna važička. Poslovno se je celo spečala z gospodom Sašom Mirkovićem, nekdanjim menedžerjem Marije Šerifović, zdaj sta se menda že skregala, avtorjem knjižice »Molitva za patriote« z balkansko patetičnim podnaslovom »Kako sam sa M. Š. osvojio Evropu«.

Pa ta gospod ne vzbuja vtisa poslovneža, vse prej bi se vsaj takole na videz odločil, da imam opravka z visokim in zelo stasitim trgovcem s svinjami. No, sicer pa so v Srbiji iz te branže izšli celo kralji, dinastija Obrenovičev namreč. Pa sta se z Rebeko odločila, da za njeno gala predstavitev v znanem klubu Teatro pripravita »Največjo zabavo vseh časov« z »drink for free«, čeprav smo tam od nekega nejevoljnega, vse nadzorujočega natakarja uspeli izmamiti le po eno malo pivo. Sem pa imel prvič priliko opazovati Rebeko na nastopu iz povsem neposredne bližine. Pa to morda ni bilo najbolje, kajti razdalja vendarle dopušča nekaj iluzije. Dama se med petjem namreč poti kot mesarski pomočnik med sekanjem krmenatelcev, iz vratu ji je dobesedno špricalo, kaj pa se ji je dogajalo na drugih delih telesa pa zaradi obleke nisem videl, a si predstavljal. Poleg tega sem opazil, da je neizmerno ponosna na svoje cirkuške manipulacije z mikrofonom, kar pa človeka počasi spravi v živčnost. Poleg tega pa kaže, da se je odločila za novo spogledovanje z publiko. Zelo rada in pogosto se namreč z ritko obrne proti avditoriju in na hitro valujoče miga z ritnicami, kar izjemno dobro uspeva debelim zamorkam, Rebeki pa zaenkrat zaradi konstitucije in vaje še ne. Zelo moteče pa bilo tudi to, da so k nji pogosto pristopali nekakšni ogromni in na videz izjemno nevarni Mirkovićevi silaki, še najbolj podobni tjulnom, taki tipi z drobno, za pest veliko glavico, brez vratu in brezobličnim tolstim telesom ter ji neprestano dajali neka navodila, ki jih je pokorno izvrševala. V svojo glasbo pa je seveda v skladu s srbsko tradicijo svojega novega promotorja takoj vključila tudi trobentače.

Potem pa se je po le nekaj komadih največji žur vseh časov nenadoma končal in odšli smo: Rebeka svoji polomiji, ki smo jo videli na televiziji, naproti, midva s fotografom Bokijem pa na svojo ladjico na Savi, kjer sva, zaradi prenapolnjenosti hotelčkov, prenočevala. Menim pa, da mi zaradi povedanega, Rebeka ne bo prav nič zamerila, saj je tudi ona izjemno ponosna sama nase, ker tako rada pove vse, kar vidi in misli.