Od Šentilja do Kozine

Ne tako davno, kakšna zavaljena petletka je že minila od takrat, sem se kot smrkav bruc odpravljal v Ljubljano. Poleg popolnoma drugačnega življenja, ki mi je skupaj s svobodo v glavo vrglo tudi nekaj odgovornosti, čeprav te še danes ne razumem prav dosti, je bila glavna doživljajska novost mladega študenta redna, nenehna in predvsem utrudljiva tedenska migracija. Iz študentskega poplesavanja po fakulteti in predvsem po krajih okoli nje sem se vsak petek vozil v deželo onkraj Trojan, v domači objem pralnega stroja in znane kuhinje, čez tri dni, v turobnih brezdelnih nedeljskih večerih, v katerih je, da bi bila stvar še bolj mračna, navadno deževalo, pa spet nazaj. In to zmeraj in vedno.