Raje v zapor kot v kasarno

Korektno bi bilo začeti s priznanjem, da sem se pred nastopom skrb zbujajoče zgodnje artroze kolena tudi sam igračkal z natanko takim razpletom svoje militaristične zgodbe. Saj ne, da ni civilno služenje v primerjavi s puškonosno alternativo do te alternative krivično fantastična kupčija in ne da je pri nas odobritev takšnega služenja kakršenkoli problem, vendar moram povedati, da se mi je zdelo tudi pol leta vratarskih ali strežniških dolžnosti nepopisno odveč, če bi jih moral gratis opravljati za neko abstraktno tvorbo Slovenijo, ki brez vidnejših učinkov – še preden ga dobim – itak požlampa polovico mojega krvavo prisluženega cekina. Tisti naprstnik atavističnega patriotizma, kolikor ga še premorem, je žal čedalje ožje vezan samo še na nogomet, poleg tega se mi glede na vrsto političnih odločitev v zadnjih dveh letih z vsakim tednom izraziteje dozdeva, da bi nam znalo iti vsem skupaj tako ali tako neprimerno bolje pod nadvlado kake bližnje druge države, razen morda Bolgarov.