Klonmašina na Rogli

Luštno, kako dobijo nekatere zgodbe tako rekoč čez noč razsežnosti, ki jim jih ne bi človek pred tem pripisoval niti v sanjah. Kot bi bilo včeraj, se spominjam lanskega septembrskega četrtka, ko sem v značilno srebrno futuristično haljo odetemu gospodu delal družbo med njegovo lagano večerjo v ljubljanskem Asu in mu med drugim povedal, da se mi zdi njegov prifrknjeni čopek na vrhu glave izrazito groovy; angleški pridevnik mu sicer ni bil znan, zato mu ga je njegova avstralska PR-izvedenka po krajšem premisleku prevedla kot bonvivant, nad čimer je izrazil nemalo navdušenja.