Adrenalinska melišča

»Alpski ledeniki se zaradi učinkov tople grede, katerih posledica so tudi višje temperature, topijo in so vse manjši,« je pretresljiva novica, ki jo poslušamo že nekaj poletij zapored. Ob takšnih podatkih se srce najbolj trga varstvenikom narave in ljubiteljem zimskih radosti na snegu. Izginjanje ledenikov v Alpah pomeni hudo nevarnost za smučanje in »bordanje« v poletnih mesecih kot denimo na ultra popularnem ledeniškem Kaprunu. Tudi zime niso več, kar so bile – pesti jih pomanjkanje snega in marsikatero smučišče pozimi ostane zeleno. In spet je ogroženo smučanje.
Toda ne gre povsem obupati. Tisti najbolj navdušeni so že našli oziroma izumili nove možnosti. Po puščavskem pesku v ZDA, Avstraliji, Afriki in na Arabskem polotoku se mladci spuščajo že več kot desetletje. Večinoma gre za ekshibicionistične buržuje, ki se le v »šortsih«, nabildani, zgoraj brez, z vihrajočimi lasmi spuščajo po nežnih nagibih puščavskih gričkov. Nič zelo ekstremnega, nič blazno adrenalinskega … Toda smučanje po pesku je vseeno zanimivo. V Alpah, kjer ni drobnega puščavskega peska, se rojeva precej bolj hardcore različica – smučanje in bordanje po meliščih. Po pravih, ne po pesku. Velika večina ob takšnih pripovedkah le zavije z očmi, češ vedno se najdejo norci, ki počnejo iracionalne stvari in to imenujejo ekstremni športi. In s tem skušajo pridobiti nekaj posnemovalcev ... No, v Švici, pod skoraj 4000-metrskimi vršaci, v bližini po svetovnem pokalu v smučanju znanega Adelbodna poteka pravo pravcato tekmovanje v dričanju po kamenju. Rockboarding imenovano. Izmislila sta si ga dva rezidenta tamkajšnjih gorskih vasic, Manuel Muerner in Matthias Kunz, obsedena z vsemi športi, ki se gojijo v takšnem družabnega življenja oropanem okolju. Zamisel o spuščanju s snowboardi po meliščih se jima je porodila, ko sta po sosednjih bregovih dirkala z gorskimi kolesi. Očitno je to postalo malce dolgočasno. Zamisel je bila podkrepljena z mislijo, da bi takšno kaotično in nevarno početje privabilo kar nekaj somišljenikov in še več gledalcev ter tako nekoliko pregnalo tamkajšnje dolgočasje. Navedla sta glavni dejstvi, zakaj bi bilo sploh smiselno početi kaj takšnega – smučarske karte na ledenikih, kjer se lahko smuča poleti, so izjemno drage. Smučanje po kamnih pa zveni izjemno privlačno za adrenalinske odvisneže. Prve poskuse sta naredila leta 1992 in tri leta pozneje pripravila prvo tekmovanje, kamor sta povabila nekaj svojih znancev. Vsega skupaj se jih je zbrala le deseterica. Zadeva je z leti dobivala vse več privržencev tudi onstran gora in meja Švice. Tekmovanje pa se je razširilo na tridnevni »event« z več disciplinami. Udeleženci, letos je bilo menda že 50 boarderjev in 30 smučarjev obeh spolov, so se pomerili v slalomu, poleg tega pa še v freestyle skokih čez 1,5-metrsko rampo in izvajanju trikov, čeprav so jih pri pristanku namesto razmeroma prijaznega snega čakali kupi grušča. Tekma v slalomu poteka mimo trikotnih vratc, kot so tista pri tekmah snowboarderjev. Pridružili pa so se jim celo telemark smučarji. Idejna očeta tekmovanja poudarjata, da gre še vedno za edinstveno merjenje poguma, in mu skušata še vedno dajati pridih »underground« tekmovanja. Tako da se zgodba o norem »eventu« v švicarskih gorah širi od ust do ust. Brez množice nadležnih novinarjev, TV-ekip in zgolj radovednih zijal. Uradna povabila so menda dobili le redki izbranci. Toda sponzorji a la Red Bull, ki nenehno skrbi za promocijo najrazličnejših adrenalinskih športov, so že prisotni. Sponzorji pa zahtevajo gledalce, marketing in vse, kar sledi.