Šparglji za opij

»Akhu de! Akhu de!« so vzklikala dekleta, ko so me zagledala prihajati v vas. Akhu de, masaža, je tradicionalni izraz dobrodošlice, folklorna posebnost pripadnic laoškega gorskega ljudstva Akha.
Moral sem se jim prepustiti in prileglo se je po napornem vzponu skozi gosto džunglo.
Treba je priznati, gorsko ljudstvo Akha premore učinkovito metodo sproščanja napetosti, odpravljanja težav, ki nastanejo kot posledica vstopa v tuje, na videz neprijazno okolje. »Je-je to! Je-je to!« so vzklikali moški. Njihova dobrodošlica je bila, čeprav drugačna po vsebini, podobna po blagodejnosti svojih učinkov. Šlo je za neko drugo obliko sproščanja in lajšanja mišičnih bolečin. »Opium smoking!« Ljudstvo Akha je tradicionalni pridelovalec opija.
V osrčju Zlatega trikotnika, na laoški strani reke Mekong, le nekaj kilometrov od meje s kitajsko provinco Yunnan živijo miniaturne in med seboj povsem različne etnične skupine. Njihovo število je tolikšno, da jih uradna delitev, zanemarjajoč unikatne kulturne poteze, v skupine uvršča kar na podlagi njihovega življenjskega prostora. Glede na nadmorsko višino, na kateri prebivajo. Med gorskimi ljudstvi, imenovanimi Lao Sung, živečimi več kot 1000 metrov nad morjem, je ljudstvo Akha, katerega pripadniki spadajo v skupino govorcev tibeto-burmanskih jezikov, najštevilnejše v regiji.
Kot večina ljudstev iz skupine Lao Sung so tudi Akhe pozni migranti, pregnanci iz tibetanskih in južnokitajskih regij. Na območjih, kjer živijo danes, so prisotni šele stoletje ali dve. Ob njihovem prihodu so bile rodovitne ravnice, kjer je na terasastih poljih mogoče gojiti riž, že poseljene. Ni jim preostalo drugega, kot da si življenjski prostor najdejo v neobljudenih gorah, kjer jim je s kolobarjenjem na revni zemlji, pridobljeni s požigalništvom, in z lovom ter nabiranjem nekako uspelo preživeti. Glavne hrane, riža, zmorejo pridelati le za polovico leta in brez dohodkov, ki jih prinaša proizvodnja opija, ne bi mogli obstati. Življenjski prostor ljudstva Akha je kot nalašč za gojenje maka, iz katerega pridelujejo opij. Idealno rastišče so ne prestrma pobočja, obrnjena proti severu, s kratko izpostavljenostjo soncu, z vlažnim podnebjem gorskih grebenov in s črno alkalno prstjo z dobro drenažo. Boljšemu razvoju makovih glavic koristi megleno in mrzlo vreme januarja in decembra. Februarja, v času žetve, pa so za boljše izločanje dragocene smole idealni sončni dnevi in hladni, oblačni, vlažni jutra in noči.