Vrhovni birokrat

Že lep čas ste visok vladni funkcionar. Se ta trenutek dogaja kaj posebnega? Kakšna je klima?
Mislim, da se ne dogaja nič posebnega. Bilo je že nekaj podobnih situacij, v dobrem desetletju smo imeli več prelomnih trenutkov. Morda je posebnost v tem, da se zlasti administracija pripravlja na polnopravno članstvo v EU. To terja določene spremembe, drugačen pristop v organiziranju in funkcioniranju. Zlasti gre za spremembe pri proračunskem planiranju. Deloma je delovanje vlade danes že presojano skozi optiko dejstva, da se je razmeroma zgodaj začela predvolilna kampanja.

Zunanji minister je na svoji spletni strani namignil, da znotraj vlade delujejo sile, ki delujejo proti njemu. Vlada pa ob tem molči.
Ministra Rupla razumem. Vem, kako je, če se znajdeš v situaciji, ko te mediji in še kdo razglasijo za največjega krivca. Vem, da je prizadet. Njegovo pismo razumem kot jasen izraz iskrene prizadetosti. Razumem tudi, da uporablja takšne termine – to so bolj termini poeta kot termini pravnega formalista.

Dr. Rupel je bolj romanopisec kot poet.
Prav. Pa naj bo romanopisec. Sicer pa vlada deluje ustaljeno, glede pisma se ni posebej opredeljevala. Mislim, da ni nobene potrebe, da bi se glede pisma opredeljevali. Sicer pa dr. Rupel kot zunanji minister funkcionira normalno. In uživa pri premieru, kolikor vem, popolno podporo. Logično pa je, da se vlada ne bo, ker se ne more in ne sme, vmešavala v konkretni predkazenski postopek.

Ministrovo pismo namiguje na obstoj nekakšne vlade znotraj vlade.
Dr. Rupel ekstrapolira predvsem dejstvo, da je celotno zgodbo začel Penko, direktor urada vlade RS za preprečevanje korupcije. Na tej točki bi se z Ruplom strinjal. Ravnanje gospoda Penka pogosto presega njegova pooblastila. Pogosto presega okvir predpisov, ki uokvirjajo njegovo ravnanje. Tak način ravnanja nekega državnega uradnika me moti kot pravnika. Predvsem pa se mi zdi to ravnanje sporno z moralnega vidika. Če se o nekom brez ugotovitvenih postopkov, brez možnosti vplivanja prizadete osebe na oceno ravnanja in brez kontradiktornosti postopka izrekajo končne sodbe, je to tudi moralno zavrženo dejanje.

Pri delovanju gospoda Penka nastaja vtis, da protikorupcijski boj jemlje resno. Konec koncev je boj proti korupciji eden od programskih ciljev LDS in te vlade.
Nesporno. Vendar mislim, da gospod Penko pretirava. Tudi sam menim, da je boj zoper korupcijo še kako pomembno polje delovanja. Boj proti korupciji bi moral biti polje delovanja celotne politike, ne le vlade ali LDS. Vendar je treba imeti pri tem razumne mere in pravno postavljene okvirje. To, kar počne gospod Penko, pa po mojem trdnem prepričanju vsebuje prekoračitev pooblastil. Ko se je vladni urad za boj proti korupciji ustanavljal, sem bil sam celo nekakšen jeziček na tehtnici – če ne celo kaj več –, da je do ustanovitve res prišlo. Ustanovljen je bil z dvema ambicijama. Da pripravi strategijo boja proti korupciji. In da pripravi predpise, ki bodo umestili protikorupcijski boj v slovenski pravni red. Gospod Penko se je izpolnjevanja svojih nalog lotil pozno. Lahko bi rekel, da mu je na neki način stopilo v glavo, da se je postavil na čelo tega protikorupcijskega boja. Verjamem tudi, da si iskreno želi boriti proti korupciji. Vendar je ta iskrenost – tako se mi zdi – preveč angažirana. In v tej gorečnosti prebija zakonite okvire delovanja.