18.305 osebnosti leta

In zunanja politika? Mednarodno priznanje iz Ruske federacije je prišlo 14. februarja 1992. Na Gregorčičevi so nestrpno čakali še na mednarodno priznanje treh velesil: ZDA, Kitajske in Indije. Evropske države so slovensko neodvisnost že priznale; le Grčija je nekoliko mencala. Vojna je bila časovno in geografsko ravno dovolj daleč, da so se politične skupine snele z verige in se spustile v boj za kapitalizacijo osamosvojitvenih zaslug. Ker pa mednarodno priznanje še ni bilo popolno, saj Slovenija še ni postala članica Združenih narodov, ga tedanja oblast še ne bi smela biksati. Natančneje: vsaj z današnje perspektive se zdi, da ga oblast ne bi smela biksati. Pač, čas pred sprejetjem v mednarodne institucije je povezan s večjo pozornostjo mednarodne javnosti. Zdi se, da si v takšnih zgodovinskih trenutkih oblast ne more privoščiti kakšnih množičnih kršitev človekovih pravic. In vendar se je zgodilo. 26. februarja 1992 je prišlo do masovne kršitve človekovih pravic. Ministrstvo za notranje zadeve je 18.305 prebivalcev Slovenije, ki niso prevzeli slovenskega državljanstva, izbrisalo iz registra stalnih prebivalcev. Ministrstvo ljudem, ki jih je izbrisalo iz registra, ni poslalo niti obvestila, da so izbrisani. Ljudje, ki so imeli do 25. februarja 1992 status osebe s stalnim bivališčem, so se znašli v evidenci tujcev. V tedanji pravni ureditvi ni bilo pravnega kritja za izbris. Izbris iz registra stalnih prebivalcev je bil nezakonit. S tem, ko je ministrstvo za notranje zadeve 18.305 ljudi izbrisalo, je tej množici izmaknilo pravni temelj njihove eksistence. Velik del pravne ureditve v Sloveniji je namreč zgrajen okoli statusa stalnega bivališča. Brez stalnega bivališča ne moreš dobiti delovnega dovoljenja, brez delovnega dovoljenja ne moreš dobiti službe. Brez stalnega bivališča ne moreš imeti zdravstvenega zavarovanja.

Piše Ali H. Žerdin